Škoda 1000 MB je ob prihodu spomladi 1964 pomenila največjo spremembo v povojni zgodovini tovarne v Mladi Boleslav. Dotlej je Škoda izdelovala avtomobile z ločeno šasijo, motorjem spredaj in pogonom na zadnji kolesi. Novi model je imel samonosno karoserijo, motor za zadnjo osjo in neodvisno obešena kolesa. Prilagojen je bil proizvodnji v obsegu, ki ga češkoslovaška avtomobilska industrija prej ni dosegala.
Razvoj se je začel leta 1955 pod oznako NOV, novi osebni avtomobil. Nastati je moral lahek, varčen in prostoren družinski model, primeren za množično izdelavo. Konstruktorji so preizkusili več postavitev motorja in pogona. Prostorsko najugodnejši je bil prednji pogon, vendar domača industrija ni mogla zagotoviti vseh potrebnih delov, njihov uvoz pa bi zahteval preveč deviz. Odločili so se za motor in pogon zadaj.
Pred začetkom proizvodnje so izdelali petdeset prototipov, ki so do maja 1962 skupaj prevozili skoraj 1,6 milijona kilometrov. Preizkušali so jih v mrazu Sovjetske zveze ter pri visokih temperaturah na Kavkazu. Posebno pozornost so namenili hlajenju, zavoram in dovodu goriva.
Nova tovarna in aluminijasti motor
Za proizvodnjo so ob obstoječi tovarni zgradili okoli 80 hektarjev velik kompleks z več kot štiridesetimi objekti. Pri projektu je sodelovalo več kot tristo domačih in tujih podjetij. Samonosno karoserijo so sestavljali iz približno 665 stisnjenih delov, povezanih s približno 6900 točkovnimi zvari. Do konca leta 1965 je dnevna proizvodnja dosegla najmanj 150 vozil. Škoda 1000 MB je postala prvi velikoserijski češkoslovaški osebni avtomobil.
Osnovni motor je bil vodno hlajeni vrstni štirivaljnik s prostornino 988 kubičnih centimetrov in razvodom OHV. Aluminijasti blok so izdelovali z visokotlačnim litjem po postopku, ki ga je češki inženir Josef Polák patentiral leta 1922. Tehtal je približno 10,5 kilograma, izdelava pa je zahtevala razmeroma malo dodatne obdelave.
Prvi motorji so razvili 27 kilovatov, pozneje 32 kilovatov. Avtomobil je tehtal okoli 755 kilogramov, dosegel približno 120 kilometrov na uro in porabil od sedem do osem litrov bencina na sto kilometrov. Moč se je na zadnji kolesi prenašala prek štiristopenjskega ročnega menjalnika, zavore pa so bile bobnaste.
Zaradi motorja v zadku v kabini ni bilo kardanskega tunela. Pri dolžini 4,17 metra je ponujala dovolj prostora za štiri potnike. Sprednji prtljažnik je meril približno 220 litrov, dodaten prostor je bil za zadnjimi sedeži. Rezervno kolo so namestili za ločen pokrov v prednji maski, odprtino posode za gorivo pa skrili pod vrtljivi znak Škoda. Z zlaganjem sedežev je bilo mogoče urediti ležišče.
Prepoznavna je bila po panoramskem zadnjem steklu, kromirani prednji maski in odprtinah za hlajenje na zadnjih blatnikih.
Od limuzine do redkega MBX
Osnovni model so dopolnili bolje opremljeni 1000 MB de luxe, 1000 MBG z dvogrlnim uplinjačem in 1100 MB z motorjem, povečanim na 1107 kubičnih centimetrov. Najredkejša serijska izvedba je bila dvovratna MBX, predstavljena na ženevskem avtomobilskem salonu leta 1966.
MBX je imel vrata brez okvirjev in sredinski stebriček, katerega zgornji del se je spustil skupaj s steklom. Rešitev je ustvarila vtis odprte kabine, vendar je povzročala težave s togostjo karoserije. Izdelava je zahtevala veliko ročnega dela, zato so naredili le 1403 vozila 1000 MBX in 1114 vozil 1100 MBX.
Prve letnike so spremljale številne pomanjkljivosti. Pojavljale so se okvare ročičnih gredi in ojnic, nezadostna togost motornega bloka ter propadanje cevi za gorivo. Težave je povzročala tudi korozija. Lahek sprednji del je povečal občutljivost za bočni veter, zadnja nihajna prema pa je pri hitrejši vožnji zahtevala previdnost. Zaradi okvar se je uveljavil vzdevek »tisoč malih bolečin«, izpeljan iz oznake 1000 MB. Tovarna je pomanjkljivosti med proizvodnjo postopoma odpravljala.
Povpraševanje je bilo kljub temu veliko. Več kot polovico avtomobilov so izvozili, leta 1965 približno 70 odstotkov. Pomembna trga sta bila Vzhodna Nemčija in Jugoslavija, zato je bil model pogost tudi na slovenskih cestah.
Do konca proizvodnje leta 1969 je nastalo približno 443.000 vozil vseh različic. Nasledila jih je škoda 100, ki je ohranila večino osnovne konstrukcije. Zasnova z motorjem zadaj je pri škodi ostala do prihoda favorita leta 1987. Motorna družina, razvita za 1000 MB, je v predelani obliki preživela še dlje. Model je tako določil tehnično in proizvodno usmeritev tovarne za več kot dve desetletji.
