Potem ko so na štajerski avtocesti med Domžalami in Ljubljano končno začeli širiti cestišče na tri vozne pasove v obe smeri, smo vsak dan priča prometnim kolapsom in neskončnim čakanjem v kolonah. To sicer ni nič nenavadnega, bolj je denimo to, da smo na tretji pas morali čakati tako dolgo in bomo še precej dlje na drugih odsekih avtocest. Jasno je, da je količina prometa na naših cestah zdavnaj presegla zmogljivost dveh avtocestnih voznih pasov. Toda ali bo to res prineslo rešitev? Izkušnje iz tujine namreč kažejo, da je ne vedno.
Saj ne, da bi se želeli primerjati z večjimi državami in večjimi mesti, a medtem širitev avtocest marsikje dojemajo kot povsem drugačen pojem. Sploh če gremo v popolno skrajnost in omenimo najširšo avtocesto na svetu, Katy Freeway zahodno od Houstona v Teksasu v ZDA, ki je sicer del tamkajšnje avtoceste Interstate 10.
Prepolovljen čas prenove
Da bi ta odsek kar najbolje opisali, je pravzaprav težko najti primerjavo. Nekateri pravijo, da jih spominja na največje vzletne steze največjih letališč, a tudi to te ceste ne opiše v primerni veličini. Katy Freeway namreč od leta 2008, ko so končali zadnjo širitev, združuje osupljivih 26 voznih pasov! Je pa res, da je ta številka lahko zavajajoča, zato jo razčlenimo: 12 glavnih prometnih pasov, šest v vsako smer, skrbi za tranzitni promet, osem priključnih pasov (tako imenovanih feeder roads) poteka ob straneh in omogoča dostop do lokalnih cest ter nakupovalnih središč, preostalih šest pasov pa so posebni, tako imenovani managed lanes, torej vozni pasovi z dinamičnim upravljanjem, ki tečejo po sredini avtoceste. Ta kombinacija na najširšem delu ustvari betonsko-pločevinasto reko širine kar 169 metrov! Res je sicer, da so zaradi opisanih različnih vrst pasov nekateri, na primer zvezna uprava za avtoceste (FHWA), pri številkah bolj zadržani – a tudi po najbolj konservativnih ocenah to ostaja najširša cesta na svetu.
Katy Freeway seveda v vsej svoji veličini, ali bolje rečeno širini, ni nastala čez noč. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so jo zgradili kot »skromno« šestpasovnico, ki je zadovoljevala potrebe takrat še dokaj ruralnega območja zahodno od Houstona. Takrat je na dan po njej vozilo približno 80.000 vozil, ob nagli rasti tako mesta kot količine avtomobilov pa je 40 let kasneje številka poskočila na neverjetnih 238.000 vozil na dan, pri čemer so zastoji trajali tudi do enajst ur. Zato so se leta 2003 lotili korenite prenove. Projekt, vreden vrtoglavih 2,79 milijarde dolarjev, so sprva načrtovali končati v desetih letih, a so ga nato stisnili v le pet let. Dela so uradno zaključili oktobra 2008 in sprva je promet tekel precej bolj tekoče. A ne za dolgo …
Kratkotrajno izboljšanje
Kljub vsem silnim pasovom in zanimivim rešitvam so se namreč prometni zastoji na Katy Freeway že nekaj let po širitvi vrnili na raven pred prenovo. Gre za pojav, ki sicer ni nič nenavadnega in ga prometni strokovnjaki poznajo kot »inducirano povpraševanje«. Preprosto povedano to pomeni, da več pasov ko se zgradi, več voznikov se odloči, da bo prav ta cesta njihova prva izbira, dokler se sistem ne zamaši znova. Še več, raziskave so celo pokazale, da so se potovalni časi v konicah po širitvi – povečali! Zjutraj za 30 odstotkov, popoldne pa kar za 55 odstotkov, zato še danes velja, da je ta odsek ceste med najbolj »zamašenimi« v Teksasu, pa čeprav je Tanya McWashington, tiskovna predstavnica projekta Katy Freeway, ob odprtju zatrjevala: »To bo velika korist za voznike, zlasti tiste, ki uporabljajo skupinske prevoze, saj bodo zdaj imeli dva pasova v vsako smer.«
Pri tem se lahko vrnemo na začetek zgodbe – za Slovence, ki smo vajeni dvopasovnic in obvoznic, je številka 26 pasov nekaj, čemur težko sledimo. A ko nas naslednjič ustavi kolona na primorski avtocesti, se lahko tolažimo s presenetljivim spoznanjem, ki ga je teh 26 pasov prineslo: da včasih več res ni več. In je vprašanje, ali bo tako tudi v primeru širitev naših avtocest na skromne tri pasove.
