Današnji svet je na vseh ravneh naravnan tako, da so odzivni čas, hitrost in kar je še podobnega ključni. Pa naj gre za potovanje informacij ali dobesedne, fizične premike. In če se pri tem zdi, da smo pri avtomobilih dosegli limit (pa ne zato, ker ne bi zmogli proizvajati hitrejših, temveč zato, ker dovoljene hitrosti zaradi varnosti ob močno povečanem prometu kvečjemu znižujemo), prav tako so nekoč že hitrejša letala upokojena in pri njih napredka že dolgo ni, so prevozno sredstvo, ki vedno znova ruši hitrostne rekorde, postali vlaki. Oziroma njihova posebna kategorija hitri vlaki. Ti imajo že dolgo zgodovino, za Evropo zgodovinsko najpomembnejši pa bo verjetno še dolgo ali kar za vselej ostal francoski TGV, ki je v tej evropski državi za vselej spremenil način potovanja z vlakom, hkrati pa je bil krivec, da je prišlo tudi do razvoja v drugih.
Zebulon, Patrick, Sophie …
TGV je kratica za train à grande vitesse (vlak visokih hitrosti, hitri vlak), v bistvu pa predstavlja celotno francosko medmestno visokohitrostno železniško »obratovanje«, torej celotno mrežo, od vlakov do tirov, ki so se vmes razširili tudi v sosednje države in ki jih upravlja francosko državno železniško podjetje SNCF. Vzor zanj so Francozi dobili na Japonskem že v 60. letih prejšnjega stoletja, ko so v deželi vzhajajočega sonca predstavili hitre vlake šinkansen, po številnih različnih predlogih pa se je vladna administracija gradnjo prve proge odločila financirati leta 1976. Med predlogi je sprva sicer najdlje prišel tisti, po katerem bi za pogon skrbela plinska turbina, izdelali so tudi prototip takšne lokomotive, a so nato spremenili načrte. So pa s prototipom, tako imenovanim TGV 001, vseeno opravili veliko testov, ki so prišli še kako prav kasneje, med drugim so dodobra preizkusili različne zavore, na testni vožnji pa je 8. decembra 1972 tudi dosegel hitrost 318 kilometrov na uro, ki do danes ostaja rekordna hitrost za neelektrično gnane vlake.
Prototip prvega električnega TGV je zahteval precejšnje spremembe, predstavili pa so ga leta 1974 in ga poimenovali Zebulon. Z njim so naredili skoraj milijon testnih kilometrov, ker pa je bilo za hitre vlake treba urediti tudi infrastrukturo, je do prvih prevozov potnikov prišlo šele kasneje, ko so postavili hitro progo med Parizom in Lyonom. Na njej so najprej temeljite testne vožnje opravili s predserijskima kompletoma vlakov, ki so ju poimenovali Patrick in Sophie, na osnovi ugotovitev pa so malenkost spremenjeni prvi serijski primerek na tire postavili 25. aprila 1980, medtem ko je do uradnega odprtja proge prišlo še dobro leto kasneje, 27. septembra 1981.
Širjenje tudi v tujino
»Napredek ne pomeni nič, če ni na voljo vsem,« je bil slogan, pod katerim je začel delovati TGV, inavguracijske vožnje omenjenega septembra pa se je udeležil tudi takratni francoski predsednik François Mitterrand, ki ni skrival navdušenja nad noviteto. V času njegovega mandata se je TGV po zaslugi velikega komercialnega uspeha prve proge kmalu začel širiti iz Pariza na vse strani države, posledice uspeha pa so hitro »pljusknile« tudi prek meja in tako so svoje mreže hitrih železnic začeli razvijati v sosednjih državah in se povezali s francoskimi. Leta 2007 je tako prihodek SNCF, v ogromni meri zaradi hitrih vlakov, prvič znašal več kot milijardo evrov, letna količina prepeljanih potnikov pa je zrasla na 110 milijonov.
Vmes je eden izmed testnih vlakov TGV 3. aprila 2007 postavil še danes veljavni hitrostni rekord za konvencionalne vlake, ko je dosegel kar 574,8 kilometra na uro; vlaki z magnetno levitacijo so sicer še hitrejši in tako so na Kitajskem ravno pred meseci, decembra lani, z enim izmed takšnih dosegli rekordnih okroglih 700 kilometrov na uro. Lani so hitri vlaki TGV v Franciji prepeljali že 168 milijonov potnikov, velike načrte pa imajo tudi v prihodnosti.
