Če je bilo v 60., 70. in 80. letih prejšnjega stoletja povsem običajno, da je film o Jamesu Bondu na velika platna prišel vsako leto ali na dve leti, kar je pomenilo, da so jih med letoma 1962 in 1989 posneli 16, se je kasneje vse skupaj močno spremenilo in so jih v naslednjih 37 letih do danes le še devet. Doslej najdaljši premor je bil prav med zadnjima dvema, a bo zdajšnji zagotovo še daljši, saj po tistem iz leta 2021 (Ni čas za smrt) še vedno ni jasno niti, kdo bo agenta 007 sploh upodobil. No, zadnje novice pravijo, da naj bi se to vendarle zgodilo do konca tega leta, na stavnicah pa najbolje kotira ime Callum Turner, marsikomu znan tudi po tem, da je pred kratkim obljubil večno zvestobo pevki Dui Lipi.
Ljubitelji avtomobilov se medtem bolj kot s tem, kdo bo novi Bond, ukvarjajo z vprašanjem, kateri avto bo vozil. Natančneje: ali se bo v novem Bondovem filmu spet pojavil tudi legendarni aston martin DB5, ki je doslej vidno vlogo igral že v osmih filmih franšize, tudi v zadnjem, kar je večkrat, kot je kateri koli igralec obul čevlje glavnega junaka. A čeprav je Bond temu avtomobilu zagotovo naredil velikansko reklamo, je za to, da je sploh nastal, »kriv« – časopisni oglas. Pa ne le eden …
Fascinantne številke
Veliko vprašanje namreč je, kaj bi se z znamko Aston Martin sploh zgodilo, če tega, da je naprodaj za 20.000 funtov, ne bi leta 1946 v oglasu v The Times opazil poslovnež David Brown in se odločil za investicijo. Mimogrede: vse oznake astonov martinov z DB, tudi DB5, imajo te po začetnicah njegovega imena in priimka. Še en časopisni oglas pa je štiri leta pozneje k Astonu Martinu vabil različno delovno silo. Nanj se je odzval tudi možakar po imenu Harold Beach, čigar ideje so v podjetju hitro prepoznali kot odlične, in tako je bil med drugim odgovoren za razvoj šasij za različne modele DB, tudi DB5. Oblikovanje karoserije so medtem kajpada zaupali Italijanom, in sicer podjetju Carrozzeria Touring Superleggera, DB5 pa je na ceste zapeljal približno eno leto prej, preden je nastopil v svojem prvem Bondovem filmu (Goldfinger), torej leta 1963.
Res je, DB5 je bil v bistvu le evolucija modela DB4, a je danes prav zaradi filmov pač precej bolj slaven kot njegov predhodnik. Ob tem pa v vseh pogledih tudi precej izboljšan. V DB4 uporabljen 3,6-litrski motor so v DB5 zamenjali s 4-litrskim šestvaljnikom, ki je premogel 286 konjev (210 kilovatov) moči, ti pa so tono in pol težkega športnika pognali do za tiste čase vrtoglavih 233 kilometrov na uro. Komur to ni bilo dovolj, pa je bila na voljo še različica vantage s 329 KM (242 kW). »Res je, številke so bile za tisti čas fascinantne, DB5 pa je ob tem prekrasen, še dandanes si človek na njem spočije oči. A med vožnjo … Bodimo realni, DB5 že v šestdesetih ni slovel kot avto, ki se dobro drži na cesti, leta pa mu glede tega seveda niso koristila. Dandanes niti hiter ni več,« je bil pred kratkim do legende precej neusmiljen sloviti TV-voditelj Jeremy Clarkson.
Vrnil se je leta 2020
Vsi astoni martini DB5 so bili dvovratni in so imeli konfiguracijo sedežev »2 + 2«, poleg osnovne, kupejevske različice, ki so jo izdelali v daleč največ primerkih, pa je med letoma 1963 in 1965 tovarno zapustilo tudi 123 kabrioletov. In še ena zanimiva karoserijska različica. Posebej za že omenjenega Davida Browna so namreč izdelali tudi prototip različice shooting-brake, torej neke vrste kupejevskega karavana, saj je bil Brown strasten lovec, ki je tako na lov lahko peljal tudi svoje pse. Pozneje je v enako različico še 12 v osnovi kupejev predelal samostojni predelovalec avtomobilov Harold Radford, že omenjeni prototip pa so pred sedmimi leti na dražbi prodali za 1,765 milijona dolarjev, s čimer je to postal najdražji shooting-brake vseh časov.
Skupno so v treh letih proizvodnje izdelali 1059 enot DB5, leta 2020 pa so se odločili narediti še serijo 25 primerkov, ki so jim vključili številne dodatke, ki jih je imel v filmu Goldfinger tudi Bondov DB5. Pri tem so se izdelave, kot so ga označili sami, najslavnejšega avtomobila na svetu lotili ročno, na povsem enak način kot pred več kot pol stoletja.
