V avtomobilizmu je dolgo veljalo preprosto pravilo: športni avtomobil je bil tisti, ki je zmogel nekaj, česar običajni avtomobili niso. Bil je hitrejši, nižji, glasnejši, dražji in manj praktičen. Ferrari, Porsche in Lamborghini niso prodajali le prevoza, temveč obljubo, da se bo pritisk na plin spremenil v dogodek. Eden glavnih dokazov te posebnosti je bila številka od 0 do 100 kilometrov na uro. Če je avto do stotice potreboval manj kot pet sekund, je bil hiter. Če je šel pod štiri, izjemen. Če se je približal trem, je vstopil v območje superšportnikov. Danes se ta hierarhija maje. Ne zato, ker bi ferrari ali porsche postala počasna, temveč zato, ker je elektrika pospešek spremenila v nekaj skoraj samoumevnega.
Porsche taycan turbo GT z Weissachovim paketom, povsem električni avtomobil, do 100 kilometrov na uro pospeši v 2,2 sekunde. Tesla model S plaid za isto nalogo potrebuje približno 2,1 sekunde. Novi porsche 911 turbo S (bencin) potrebuje 2,5 sekunde, ferrari SF90 stradale (bencin) prav tako 2,5 sekunde. Razlike so postale tako majhne, da se vprašanje ponuja samo od sebe: zakaj bi danes sploh še kupili ferrarija, porscheja ali lamborghinija, če lahko surovo hitrost dobimo drugje, tišje, udobneje in bolj uporabno?
