V osemdesetih letih je bilo mogoče družinski avtomobil razumeti na dva načina. Lahko je bil dolgočasen prevoz od doma do službe in nazaj, lahko pa je imel pod pokrovom dovolj konjev, da je bilo tudi nedeljsko jutro na prazni regionalni cesti precej bolj zanimivo. Citroën BX GTi je poskušal ponuditi oboje in hkrati ostati zelo francoski: hiter, udoben in nekoliko čuden.
Njegova zgodba se začne z običajnim modelom BX. Citroën ga je 23. septembra 1982 predstavil ob vznožju Eifflovega stolpa, nato še na pariškem avtomobilskem salonu. Znamka je potrebovala avtomobil, ki bi nadomestil GSA in jo vrnil med pomembne igralce v razredu družinskih avtomobilov. Rezultat je bil nenavaden petvratni avtomobil, ki je združil hidropnevmatsko vzmetenje, lahkotno konstrukcijo in futuristično obliko. Postal je velika prodajna uspešnica in pomembno prispeval k ponovnemu vzponu Citroëna. Do leta 1994 so izdelali več kot 2,3 milijona primerkov.
Čeprav je šlo za francoski avto, je bila oblika italijanska. Dizajn je namreč prevzelo podjetje Bertone, projekt pa je vodil Marcello Gandini. Ta se je pred tem podpisal pod avtomobile, kot sta lamborghini miura in countach. Namesto mehkih zaobljenih oblik je BX dobil skoraj geometrično karoserijo. Dolg nos, velike steklene površine, klinaste bočne linije in nenavadno oblikovan zadek so dajali občutek racionalnosti s ščepcem drugačnosti. Podobnosti z nekaterimi Gandinijevimi starejšimi koncepti so očitne, sam oblikovalec pa je pozneje zavrnil razlago, da je svoje stare projekte preprosto recikliral. Trdil je, da so bile ostre linije preprosto značilnost tedanjega oblikovalskega časa. Citroën je pri izdelavi uporabil tudi precej kompozitnih materialov, osnovni BX pa je zato tehtal manj kot 900 kilogramov. To je bila ena od skrivnosti njegovih poznejših zmogljivosti.
»Psihološka vojna« na semaforju
Ko je leta 1986 prišla prenovljena različica, je nastal tudi BX GTi. Ta je nadomestil BX 19 GT in BX sport. Za njegov bolj dinamičen videz je tokrat poskrbel Carl Olsen. Širša blatnika, bolj zaobljena odbijača, spojler, meglenke in posebne pnevmatike so BX spremenili iz nenavadnega družinskega avtomobila v nekaj, kar je znalo na semaforju vzbuditi rahlo nelagodje pri vozniku na sosednjem pasu. Poleg tega so se vozniki BX GTi-jev na semaforjih radi šli »psihološko vojno«. Ko se je prižgala rumena luč, so pritisnili na plin, avto se je po zaslugi hidravlike ponosno dvignil za nekaj centimetrov in oddrvel po cesti.
Poganjal ga je 1,9-litrski štirivaljnik z osmimi ventili in elektronskim vbrizgom goriva. Imel je 125 konjev in 175 Nm navora pri 4500 vrtljajih na minuto. Avtomobilu, ki je tehtal le 1025 kilogramov, so te relativno skromne številke vseeno omogočale živahen značaj. Do stotice je potegnil v 8,9 sekunde, najvišja hitrost se je približala 200 kilometrom na uro. Kilometer z mesta je prevozil v 30,5 sekunde.
BX GTi je ohranil tudi hidropnevmatsko vzmetenje. To je bilo sicer nekoliko čvrstejše od standardne različice, je pa tudi GTi še vedno ponujal udobje, ki ga je bilo pri športnih tekmecih tistega časa težko najti. Štiri kolutne zavore, servo volan in pozneje ABS so dopolnjevali kombinacijo hitrosti in vsakodnevne uporabnosti. V njem je bilo mogoče peljati otroke, prtljago in nakup iz supermarketa, nato pa si se na prazni cesti spomnil, zakaj je na zadku pisalo GTi.
Ko je Citroën pokazal, da zna tudi resno hitro
Za modelno leto 1988 je prišel BX GTi 16V. Dobil je nov 1,9-litrski motor s 160 konji, najvišjo hitrostjo 218 km/h in pospeškom do stotice v 7,9 sekunde. Šlo je za prvi serijsko izdelani francoski avtomobil z večventilskim motorjem, torej s štirimi ventili na valj. ABS je bil serijski, podoba pa še bolj agresivna, s stranskimi pragovi in lahkimi platišči.
Leta 1989 je sledil še BX GTi 4x4. Stalni štirikolesni pogon je imel razporeditev navora 53:47 med sprednjo in zadnjo osjo, zadnja pa je imela samozaporni diferencial. Sredinski diferencial je medtem lahko voznik zaklenil z električnim upravljanjem. S preizkušenim osemventilskim motorjem je služil kot resen stroj za hitro premagovanje slabe ali zasnežene ceste. Od leta 1990 pa so bili vsi BX GTi modeli prilagojeni uporabi neosvinčenega bencina. Zaradi tega jim je moč motorja padla na 123 konjev.
GTi se je poslovil leta 1993, leto pred koncem proizvodnje osnovnega BX. V zgodovino se ni zapisal po zaslugi ene izjemne lastnosti, temveč kot dokaz, da družinska uporabnost in športni značaj nista nujno sovražnika in da odraslost še ne pomeni, da se je treba odpovedati avtomobilskim radostim. Njegovi oblikovalci pa so poskrbeli, da je človek ponosno izstopil iz avta ter užival v prepričanju, da je kljub monotonosti življenja med službo in domom nekaj posebnega.
