Človeška fascinacija s hitrostjo se ne ustavi na robu pomola, na trdnih tleh. Ravno nasprotno. A fizikalni zakoni na vodi pišejo povsem drugačno zgodbo kot tisti na kopnem, saj je v račun treba vzeti še precej več dejavnikov, tudi zelo nevarnih, ki lahko vse skupaj hitro spremenijo v tragedijo. Zgodovina lova na hitrosti na vodi je tako pravzaprav zgodovina drznosti. Že v 19. stoletju so si bogati pustolovci in inženirji postavljali izzive s parnimi ladjami, a prava revolucija se je zgodila, ko so se v 20. stoletju pojavili lahki motorji in so se začeli pogosteje uporabljati materiali, kot sta aluminij in fiberglas (material iz drobnih steklenih vlaken, ki se pogosto uporabljajo v kombinaciji s smolami).
V smrt pri 480 km/h
Ko govorimo o najhitrejših plovilih nasploh, je slika jasna: kraljujejo tako imenovani hitrostni čolni, ki še najbolj spominjajo na hidroplane, le da so brez kril. Z drugimi besedami, gre za plovila, ki pri visoki hitrosti dobesedno letijo oziroma lebdijo nad vodo, na mikroskopski plasti stisnjenega zraka med trupom in vodno gladino. Absolutni svetovni rekord na vodi je z enim izmed takšnih plovil že leta 1978 postavil Avstralec Ken Warby v svojem doma narejenem čolnu Spirit of Australia. Dosegel je neverjetnih 511,11 kilometra na uro. Ta številka ostaja nedosegljiva že skoraj pol stoletja predvsem zato, ker so poskusi njenega podiranja smrtno nevarni – leta 1989 je bil tako denimo blizu rekordu Američan Craig Arfons, ki pa mu je pri hitrosti okrog 480 kilometrov na uro čoln obrnilo, zaradi hudih poškodb pa je nedolgo za tem umrl.
A hitrost na vodi ni rezervirana le za ozke in specializirane »rakete«. Tudi velikanski trajekti, ki vsak dan prevažajo na stotine potnikov in avtomobilov, so presenetljivo hitri. Posebej zgovoren primer je HSC Francisco, visokohitrostni katamaran, ki redno pluje med Buenos Airesom v Argentini ter Montevideom v Urugvaju. Ta skoraj 100 metrov dolg velikan, zgrajen v Avstraliji, ki lahko prevaža kar 1025 potnikov in 150 avtomobilov, dosega hitrost okoli 107 kilometrov na uro, s čimer je to že nekaj let najhitrejša potniška ladja v obtoku.
Ko hitrost narekuje veter
Posebno poglavje so medtem jadrnice, pri katerih se hitrost dosega povsem drugače. Pri njih namreč ne gre za moč motorja, temveč za izkoriščanje vetra in inovativno inženirstvo, obstaja pa celo organizacija, ki njihove hitrostne rekorde skrbno beleži. To je World Sailing Speed Record Council (WSSRC, približen prevod bi bil Organizacija za svetovne rekorde v hitrosti jadranja), mednarodno telo s sedežem v Veliki Britaniji, ki potrjuje uradne hitrostne rekorde plovil z jadri. Njihova merila so stroga: za uradni rekord so potrebni določena razdalja, merilna oprema in pogosto tudi predstavnik organizacije. Pri tem ni odveč dodati, da se hitrost na morju tradicionalno meri v vozlih, en vozel pa pomeni eno navtično miljo na uro, kar je približno 1,852 kilometra na uro.
Absolutni hitrostni rekord za jadrnice sicer ne pripada klasični jadrnici, temveč posebnim, recimo jim, »vodnim jadralnim letalom«. Gre namreč za plovila, ki bolj spominjajo na vesoljsko ladjo kot na jadrnico; namesto da bi plula po vodi, se pri visoki hitrosti dvignejo na podvodna krila in drsijo nad valovi. Avstralski jadralec Paul Larsen je tako leta 2012 s takšnim svojim plovilom Vestas Sailrocket 2 v Namibiji dosegel povprečno hitrost 121,1 kilometra na uro, kar je približno 65,4 vozla, na razdalji 500 metrov. Ob tem je povedal, da je imel občutek, kot da bi jadral po betonu, tako trda se zdi voda pri takšnih hitrostih.
Najhitrejše »klasične« oceanske jadrnice, kot so trimarani razreda ultime, med različnimi dirkami medtem redno presegajo hitrost 80 kilometrov na uro, torej več kot 43 vozlov, kar je za posadko, ki se bori z orjaškimi valovi, naravnost osupljivo. Sodobne tekmovalne krilne jadrnice na najstarejšem mednarodnem športnem tekmovanju na svetu America's Cup pa prav tako dosegajo hitrosti od 90 do 100 kilometrov na uro, kar je še en dokaz, kako daleč je prišla tehnologija jadranja.
