Pod mogočnimi krošnjami in med griči, kjer se stikata Moravška dolina in Črni graben, že več kot sedem desetletij živi zgodba, ki je prerasla okvir ljubiteljske kulture. Na Studencu pri Domžalah namreč vsako poletje oživi eden najbolj prepoznavnih kulturnih ambientov v Sloveniji – Poletno gledališče Studenec pod okriljem Kulturnega društva Mirana Jarca Škocjan. Njegovo srce in duša pa ostaja dolgoletni predsednik in gonilna sila društva Alojz Stražar.
Z njim smo se srečali kar na Studencu, med fotografijami nekdanjih predstav, pod tribunami drugega največjega pokritega poletnega gledališča v Sloveniji. Med pogovorom se je zdelo, kot da vsaka klop, vsak reflektor in vsak kamen nosi svojo zgodbo. »Včasih sem se šalil, da so se tiste prve luči prižgale leta 1949 in da še danes gorijo,« se nasmehne Stražar. In prav tam se začne zgodba studenškega gledališča.
Od kozolca do največjih slovenskih odrov
Po vojni v okoliških vaseh skoraj ni bilo kulturnega dogajanja. Alojz Stražar je bil star komaj pet let, ko sta njegova brata Stane in Tone skupaj z vaškimi fanti in dekleti pripravila prvo predstavo. Igrali so veseloigro V Ljubljano jo dajmo – kar pod toplarjem. »Kozolec so zagradili s senom, da je bilo temno, prižgali tri močne luči in naredili oder. Ljudje so prišli z vseh koncev, nosili stole in klopi. Takrat se je nekaj prižgalo,« pripoveduje Stražar. Predstave so nato gostovale po okoliških krajih – od Izlak do Dola in Moravč. Toda mladi Alojz je že takrat sanjal drugače. »Vedno sem si želel, da bi ljudje prihajali k nam, ne pa da mi hodimo okoli. Takrat ni bilo avtomobilov, vse kulise je bilo treba voziti sem in tja. Vedel sem, koliko težav je s tem.«
Na prostoru današnjega gledališča je nekoč stala domačija, povezana tudi z več tragičnimi zgodbami. Kasneje so člani društva po delih odkupovali zemljišče in postopoma ustvarjali amfiteater, kakršnega poznamo danes. Prvo predstavo na prostem so odigrali leta 1974 – legendarnega Martina Krpana. Danes ima gledališče več kot tisoč sedežev in velja za drugi največji pokriti poletni amfiteater v Sloveniji, takoj za portoroškim Avditorijem. »Ko so nekoč pri gospodarski zbornici pripravljali dogodek pri nas, so zapisali, da smo tretje največje pokrito gledališče. Potem pa so ugotovili, da imajo Križanke manj sedežev kot mi,« pove s ponosom.
Gledališče kot način življenja
Na stenah društvenih prostorov visijo fotografije predstav iz različnih obdobij – operete Planinska roža, Ptičar, Pod svobodnim soncem in številne druge produkcije, v katerih je sodelovalo tudi več kot sto nastopajočih. »To niso vse slike. Še spodaj jih imamo veliko,« pokaže Stražar. »Na eni predstavi sodeluje tudi več kot sto ljudi. To ni več samo društvo. To je prava logistika.« Poletna sezona na Studencu namreč pomeni mesece priprav, več kot petdeset vaj, postavljanje scenografije, organizacijo prometa, kostumov, osvetlitve in gostovanj. Večina dela je še vedno prostovoljnega. »To je hujša firma kot marsikatero podjetje,« iskreno pove. Kljub temu pa obiskovalcev ne manjka. Na domače predstave prihajajo organizirani avtobusi iz vse Slovenije. »Na eno predstavo pripeljejo najmanj trije avtobusi, včasih pa tudi dvanajst. To je za nas največja potrditev.«
Posebnost Studenca je tudi sistem prodaje vstopnic. Brez velikih spletnih platform in avtomatizacije. »Ljudje pokličejo naša dekleta, rezervirajo sedež in plačajo, ko pridejo. Če kdo ne more priti, pokliče in pove. To je zaupanje, ki še vedno deluje.«
Habakuk – letošnja domača premiera
Festivalski dogodki so tudi letos bogati, kar v največji meri pripisujejo strokovnosti članov umetniškega odbora. Izbiro predstave običajno prepustijo režiserju, preostali program, ki je večinoma glasbeni, pa izberejo skupaj s strokovnjaki s tega področja. »Želimo ponuditi nekaj za vsako generacijo – za mlajše, srednjo generacijo in starejše. Gledališka dela večinoma izbiramo med slovenskimi avtorji, ni pa to pravilo. Pri izboru so pomembnejše kot ime avtorja, primernost za našo skupino, ustrezna vsebina in kakovost,« pove in doda, da letošnja osrednja domača predstava nosi naslov Habakuk – komedija z veliko glasbe in petja, ki jo je iskal kar pet let. »Ko mi je nekdo prvič omenil Habakuka, sploh nisem vedel, kaj je to,« prizna. »Potem sem začel iskati besedilo. Klical sem sina skladatelja Radovana Gobca, pa ni imel ničesar. Na koncu smo skoraj po naključju prišli do gradiva.« Besedilo je napisal Rudolf Dobovišek, glasbo pa Radovan Gobec. Stražar je delo priredil in posodobil. »Tekst je bil nekoliko zastarel, zato sem ga prilagodil. Zdaj pa vidim, da igralci uživajo in da z veseljem delamo.« Predstava bo na sporedu od sredine julija do 15. avgusta. Na odru bodo nastopili tako domači ustvarjalci kot priznani glasbeniki in igralci. Med njimi tudi Gregor Ravnik, Eva Černe in številni domači člani društva.
»To je komedija z veliko petja. Lahko bi bila skoraj opereta,« pravi Stražar. Pomemben del predstav ostaja tudi zborovsko petje. Že petnajst let pri produkcijah sodeluje zbor Šutna iz Kamnika in pevci okoliških zborov. Čeprav je Poletno gledališče Studenec danes sinonim za velike kulturne dogodke, Stražar o prihodnosti govori zelo iskreno. »Vprašanje je, kako vse to predati naprej. Mladi danes težko namenijo toliko časa prostovoljnemu delu. Za takšno gledališče moraš imeti to v sebi.« Sam je bil nekoč tudi igralec. A ko je začel režirati, je oder prepustil drugim. »Režirati in igrati hkrati je nemogoče. Ko si na odru, ne vidiš vsega, kar bi moral.«
Kljub letom ostaja vsak dan prisoten v dogajanju. Poleti dopusta skoraj ne pozna. »Pet dni morja mi je dovolj,« se nasmehne. »Ampak to radi delamo. In dokler bomo povezovali ljudi, ima vse to smisel.« Ko se nad Studencem začne spuščati večer in sonce obarva tribune, postane jasno, zakaj se ljudje sem vračajo znova in znova. Ne samo zaradi predstav, ampak zaradi občutka, da tukaj kultura še vedno raste iz ljudi, njihove predanosti in skupnosti. In prav zato je zgodba Studenca veliko več kot le gledališče.