Ko danes stopamo po širokih dunajskih ulicah, mimo mogočnih palač, vpreg s konji in bleščečih izložb, se zdi, kot da to mesto še vedno sanja (končane) cesarske sanje. Del te zgodbe pa smo bili navsezadnje tudi mi – Slovenci. Po ulicah tega čudovitega mesta sem se zato podal z nekoliko drugačnim ciljem. Želel sem izvedeti in spoznati, ali so tam še vedno sledi, ki govorijo o Slovencih v avstro-ogrski monarhiji. In če so, kaj nam pripovedujejo, in morda celo, česa nas lahko naučijo.
V zadnjem času je v zgodovinopisju čutiti ponovno zanimanje za čas habsburške monarhije. Pišejo knjige, proučujejo čas in poskušajo v megli zgodovino priti do nekakšne čim bolj objektivne resnice. Morda gre za iskanje neke izgubljene srednjeevropske stabilnosti, morda pa zgolj za nekakšno turistično nostalgijo po zlati dobi, ki je v resnici nikoli ni bilo.
Vprašajmo se torej: kje v tej mogočni, tuji zgodovini smo mi?
Odpravil sem se po sledeh tistih, ki so stoletja pred mano prihajali v to mesto. Nekateri so iskali znanje, drugi slavo, morda preživetje ali pa zgolj priložnost, da ustvarijo nekaj večjega od tistega, kar so jim ponujale domače doline. Obiskal sem ulice in zgradbe, ki so bile ključne za slovensko intelektualno življenje in ki so navsezadnje izoblikovale tudi našo nacionalno identiteto. To, kar sem našel, je bila mešanica ponosa in melanholije. Te zgodbe so namreč danes na Dunaju večinoma pozabljene. Mesto gre naprej, ne da bi se zmenilo za duhove, ki so mu nekoč pomagali vdihniti dušo.
V srcu cesarstva
Sprehod sem začel v samem srcu nekdanjega cesarstva, v bližini Hofburga, kjer se vonj po konjih meša z vonjem po praženi kavi. Številni bi ob misli na slovenske sledi na Dunaju najprej pomislili na lipicance. Ti beli, plemeniti konji se zdijo kot najbolj očiten spomenik naše prisotnosti v cesarski prestolnici. Toda resničnost je seveda bolj zapletena od turističnih brošur, kot se je izkazalo.
Pridružil sem se vodenemu ogledu, kjer je turistična vodnica z značilnim avstrijskim ponosom razlagala zgodovino te slavne pasme. Kot je pojasnila, lipicanci niso avtohtona slovenska stvaritev, temveč mešana pasma, plod skrbnega načrtovanja in križanja španskih, neapeljskih in arabskih konj. Tisti, ki je dal pobudo za njihovo vzrejo v 16. stoletju, je bil nadvojvoda Karel II. Avstrijski. Toda ključen podatek, ki ga je poudarila, je bil ta: Lipico so za kobilarno izbrali predvsem zaradi izjemnih podnebnih pogojev. Kraško podnebje, ostra burja, kamnita tla – to je bilo tisto, kar je konjem dalo njihovo vzdržljivost, trdnost in gracioznost. Spoznanje, na katero smo lahko izjemno ponosni. Morda pasme nismo genetsko izumili mi, toda naša zemlja, naš zrak in naše podnebje so tisti, ki so te živali izklesali v to, kar so danes.
Med razlago pa me je presenetila še ena podrobnost. Vodnica je ob opisovanju zgodovine mirno in povsem samoumevno poudarila, da so bile te dežele – ozemlje današnje Slovenije, Kras in Primorska – habsburške, avstrijske, njihove … potem pa so jih izgubili. To je izjemno zanimiv, za nas morda celo nekoliko provokativen pogled na zgodovino.
Za Slovence je bila to dolga pot do osamosvojitve in narodnega prebujenja, za cesarski center preprosto izguba posesti, odcepitev nečesa, kar so imeli za svoje. V tistem trenutku, ob poslušanju vodnice pred hlevi Španske jahalne šole, sem zares dojel to večno dvojnost Dunaja. Bilo je hkrati tuje mesto, ki nam je vladalo, in »naše« mesto, ki smo ga sooblikovali.
Z mislijo na to sem se odpravil samo nekaj korakov stran, v Avstrijsko nacionalno knjižnico. Ko stopiš v njeno osrednjo dvorano, tako imenovani Prunksaal (Državno dvorano), ti vzame sapo. To je knjižnica in hkrati baročni tempelj človeškega uma. Kupole, poslikane z nebeškimi freskami, marmorni stebri in predvsem – neskončne vrste starih, v usnje vezanih knjig, ki se dvigajo visoko pod strop.
Na sredini dvorane
Stal sem v sredini te veličastne dvorane in jo v tišini občudoval. Danes, ko imamo vse znanje sveta v žepu na pametnem telefonu, je težko dojeti, kako izjemno redko in dragoceno je bilo znanje v preteklosti. Zbrati toliko modrosti na enem mestu je pomenilo imeti absolutno moč. In prav tu, v teh posvečenih dvoranah, je nekoč delal Jernej Kopitar.
Poskušal sem si ga predstavljati. Kranjski genij, ki je postal uradni cesarski cenzor za slovanske in grške knjige ter vodja rokopisnega oddelka. Kopitar torej ni knjižničar, kot si ga predstavljamo danes. Bil je intelektualni vratar cesarstva in hkrati zaščitnik slovanstva. Njegova osebnost je bila polna protislovij, ki so značilna za vse velike Slovence na Dunaju. Kot zvesti uslužbenec dvora je z železno roko cenzuriral besedila, ki so se mu zdela nevarna za cesarstvo. Hkrati je prav ta svoj visoki položaj izkoriščal za to, da je varno podpiral, usmerjal in financiral mlade slovanske intelektualce. Brez njegovega dela v teh dvoranah ne bi imeli prve znanstvene slovnice slovenskega jezika. Kopitar je imeniten primer, kako so Slovenci znali uporabiti samo srčiko cesarske moči, da so zgradili temelje lastnega naroda.
Če je Kopitar iskal red v besedah, ga je Jože Plečnik iskal v kamnu. S trga pred Hofburgom sem se sprehodil proti samemu epicentru mesta, proti katedrali svetega Štefana. Ulice so bile polne turistov, ki so s fotoaparati lovili gotske zvonike in se gnetli pred izložbami s spominki. Samo nekaj deset metrov stran od tega vrveža pa stoji stavba, ki jo večina obiskovalcev – in tudi številni domačini – popolnoma spregleda ali pa preprosto ne pozna njene prave vrednosti. To je Zacherlhaus. Ko sem stal pred njo, me je presunilo, kako izjemno lepa je in kako neverjetno blizu samega Štefanovega trga stoji. Fasada iz temnega, poliranega granita deluje kot elegantna, stroga in neverjetno moderna obleka utrdbe v morju starejše, okrašene arhitekture. Zdelo se mi je prav neverjetno, da tako prominentna stavba stoji v samem srcu avstrijske prestolnice, pa le malokdo od mimoidočih ve, da jo je zasnoval Slovenec – Jože Plečnik.
Kako je čudovita! Ta stavba resnično izžareva samozavest. Podrobnosti, kot so posebne svetilke in inovativna razporeditev oken, kažejo na arhitekta, ki je bil daleč pred svojim časom. Ulice Dunaja zares pripovedujejo na tisoče zgodb in to je ena najlepših slovenskih. Gledal sem poslovneže in turiste, ki so hiteli, in razmišljal o tem, kako pogosto drvimo mimo mojstrovin, ne da bi se zavedali genialnosti, ki je bila potrebna za nastanek. Plečnik je s to stavbo mestu pustil neizbrisen pečat, toda kot mnogi naši dosežki zunaj domovine tudi ta stoji neopazno in čaka na tiste, ki znajo ceniti njegove oblike. Stavba je sicer zaščitena.
Vonj po vsakdanjem življenju
Da bi razumel celoten spekter življenja Slovencev na Dunaju, se moraš iz bleščečega središča odpraviti v »predmestje«. Z u-bahnom sem se odpeljal v 16. okrožje, v Ottakring. Kontrast ne bi mogel biti večji. Široke bulvarje so zamenjale ožje ulice, vonj po prestižu je zamenjal vonj po vsakdanjem življenju, po delavskem utripu, ki to četrt zaznamuje še danes.
Tu, na Lindauergasse 26, nedaleč od slovite pivovarne, ki nosi ime okrožja, je skoraj celo desetletje živel naš največji pisatelj Ivan Cankar. Našel sem to zgradbo. Je povsem navadna, nevpadljiva rumena hiša, ki se v ničemer ne loči od sosednjih. Na njej je nameščena spominska plošča, ki pripoveduje (v slovenskem in nemškem jeziku), da je tu živel in ustvarjal naš pesnik in pisatelj. Toda plošča deluje osamljeno, zanemarjeno. Videti je, kot da nihče zares ne skrbi zanjo, kot da je zgolj ostanek neke davne diplomatske geste, ki se je s časom izgubila v mestnem vrvežu.
Medtem ko sem stal pred hišo in fotografiral obledele črke, je iz stavbe stopila starejša gospa. Pristopil sem in jo vljudno vprašal, ali morda ve kaj več o tem človeku, ki je bil razlog za to ploščo na njeni hiši. Prijazno se je nasmehnila, skomignila z rameni in dejala, da ne ve nič več kot to, kar piše na zidu. »Neki pisatelj z juga, pravijo,« je dodala. »Turisti redko pridejo sem.«
Njene besede so v meni vzbudile občutek melanholije. Cankar je v tej hiši doživljal svoje najhujše stiske in pisal svoja najbolj bleščeča dela. Kot je zapisal znani slovenski literarni zgodovinar Matjaž Kmecl že pred desetletji v delu, kjer je opisoval življenje Slovencev na Dunaju, je bil Cankar tu kronično lačen. Zastavljal je zimski plašč in pisalni stroj, da je lahko preživel. Bil je delavski proletarec v vseh pogledih. Toda ko se je odpravil v mesto, v znameniti Cafe Central, si je nadel masko brezhibnega gospodiča. Deloval je uglajeno, ker je verjel, da njegov javni videz ni samo njegova osebna stvar, temveč bržkone tudi ponos naroda, ki ga predstavlja.
Danes pa od vseh teh strasti, lakote, genialnosti in ponosa ni ostalo nič drugega kot komaj opazna plošča. To je tista grenka plat zgodovine. Ne glede na to, kako velik pečat pustiš, čas in tuje mesto neizprosno hitita dalje in brišeta sledi.
Nedaleč stran od Cankarjevega nekdanjega domovanja, prav tako v Ottakringu, stoji še ena monumentalna slovenska sled, ki pa je ni mogoče spregledati. Cerkev svetega Duha (Zum Heiligen Geist), ki jo je zasnoval, znova, Jože Plečnik.
Ko sem stopil v njeno notranjost, me je objela popolna tišina. Cerkev še vedno živi, je polna vernikov ob nedeljah, toda tistega popoldneva je bila prazna, odklenjena (tam je v bližini tudi vrtec, ki ji daje poseben pečat). Toda stati v sredini te arhitekturne mojstrovine je izkušnja, ki presega zgolj estetsko občudovanje. Plečnik je tu naredil nekaj nezaslišanega. Uporabil je goli, surovi armirani beton in ga povzdignil v sakralni element. Stebri, ki nosijo obok, so vitki, drzni in geometrijsko strogi.
Zgodba o Francu Ferdinandu
V tisti tišini sem se spomnil zgodbe o nadvojvodi Francu Ferdinandu, ki sem jo nekoč prebral (da, to je tisti, ki je potem tragično končal v Sarajevu). Prestolonaslednik, ki je oboževal bogato okrašeno, tradicionalno umetnost, je to cerkev ob ogledu naravnost zasovražil. Označil jo je za mešanico hleva, garaže in sinagoge. Njegov bes in gnev nista bila samo estetske narave. Imela sta uničujoče posledice za Plečnikovo kariero na Dunaju. Zaradi te cerkve in zamere naš arhitekt nikoli ni dobil profesure na dunajski akademiji. Mimogrede, danes je tam spominska plošča, na kateri pa je jasno zapisano, da gre za mojstrovino Josepha Plečnika. Postavili so jo, če sodimo po datumu, v petdesetih letih prejšnjega stoletja.
Ko danes stojiš v tej cerkvi, razumeš, da je zmagal Plečnik. Cesarstva in nadvojvode ni več. Odnesla sta ju prva svetovna vojna in tok zgodovine. Plečnikov beton pa stoji. Njegova vizija, rojena iz globoke osebne vere in genialnosti, še vedno služi ljudem, navdihuje arhitekte in priča o nepopustljivosti slovenskega duha, ki se ni uklonil niti cesarskemu dvoru.
Sprehod po Dunaju po sledeh Slovencev je nujna izkušnja za vsakega obiskovalca iz naših krajev. Zgradbe, spomeniki in trgi so turistične znamenitosti. So poglavja v knjigi našega lastnega nastajanja. Od Knafljeve ustanove (Knafljev dom je bil na Seilerstätte 2), ki je stoletja financirala naše študente in intelektualce, pa vse do sodobnega študentskega doma Korotan, kjer se še danes kalijo mlade generacije. Dunaj je bil in ostaja pomemben del naše zgodovinske identitete.
Ne pozabimo pa tudi na ljudi, kot je bil Anton Janša. Ta je, naj spomnimo, skrbel za čebele v cesarskih vrtovih in je tudi razširil sodoben način gojenja čebel. Na Dunaju so bili navdušeni, v preostalem svetu prav tako, saj je danes prav njegov rojstni dan mednarodni dan čebel.
Ena najbolj ikoničnih in na svoj način priljubljenih stavb v mestu, Urania, pa je delo slovensko-italijanskega arhitekta Maksa Fabianija. Tudi to moramo omeniti. Ob Donavi sem srečal skupino mladih, ki je prerisovala stavbo. Bili so študenti, ki jih je učiteljica tjakaj pripeljala, da se izurijo v risanju stavb. Kot mi je zaupalo mlado dekle, ji je med vsemi ta hiša še najbolj všeč. Nekoč je bila observatorij, danes pa gosti številne zanimive dogodke. Stoji ob mogočni reki in na koncu enega najbolj zgodovinskih parkov na Dunaju, Stadtparka, prvega takšnega tam.
Na številnih stavbah, tudi na sloviti dunajski mestni hiši, boste morda opazili grbe danes slovenskih dežel. Sloviti wappenträgerji, tisti, ki nosijo ščite, imajo na njih grbe 12 avstrijskih dežel.
Na kakšni stojnici ali v restavraciji morda naletite na kranjsko klobaso (avtentičnosti nisem preverjal).
In pred slovito muzejsko četrtjo utegnete opaziti kiosk K67, ki ga je v šestdesetih letih izdelal Saša Janez Mächtig (kako se je znašel tam, mi ni uspelo izvedeti, gotovo pa ima kaj opraviti s poklonom velikemu oblikovalcu).
Vsa tragičnost imperija
V vojaškem muzeju, ki je vse prevečkrat spregledan biser, boste začutili vso tragičnost življenja v teh krajih, še posebej pa prve svetovne vojne. Tam lahko vidite uniforme, ki so si jih morali nadeti naši dedje. Lahko vidite slike mariborske kadetnice, uniforme 17. polka iz Kranjske v tako značilni zelenkasti jabolčni barvi ali berete o bitkah, v katere so v cesarjevem imenu vlekli naše prednike.
In navsezadnje, na ulicah boste še danes v mešanici vseh svetovnih jezikov zagotovo bolj pogosto kot v kateri drugi bolj severni ali zahodni prestolnici evropskih držav slišali slovensko besedo. Resda, kot se mi je zdelo, predvsem obiskovalcev, ki na novo odkrivajo to nekoč tudi naše glavno mesto.
Ko sem se v večernem mraku vračal proti železniški postaji, so moje misli uhajale tudi k tistim, ki za seboj niso pustili spominskih plošč, veličastnih zgradb ali arhivskih zapisov. Zgodovina si vedno zapomni genije – arhitekte, pisatelje, jezikoslovce. Kaj pa ostali? Kaj pa tisoče kranjskih, koroških, štajerskih zidarjev, ki so s svojimi žuljavimi rokami dejansko fizično zgradili te palače ob Ringstrasse? Ali pa slovenska dekleta in žene, ki so prihajale služit v premožne meščanske hiše in so v tujem jeziku vzgajale tuje otroke? Kaj pa tovarniški delavci iz naših dežel, ki so se gnetli v vlažnih stanovanjih sosesk Ottakring in Favoriten?
Vsak od njih je v sebi nosil celo vesolje. Imel tudi svojo zanimivo zgodbo, strahove, ljubezni in upe, ki pa jih na žalost nikoli ne bomo zares poznali. Tudi oni so Slovenci na Dunaju, tisti neviden temelj, na katerem je stalo cesarstvo.
Zato na koncu tega potovanja ne čutim zgolj ponosa ob pogledu na Plečnikova okna ali Cankarjevo zapuščino. Čutim predvsem globoko spoštovanje do vseh naših prednikov, ki so hodili po teh tlakovcih. Njihova imena so morda izgubljena, njihove zgodbe, neštete in neizgovorjene, pa vendarle živijo v vsakem kamnu tega veličastnega mesta.
