V časih, ko nas vsakodnevno bombardirajo z negativnimi novicami z vseh koncev in krajev, bo še posebej dobrodošlo, da bo, vsaj upamo, naslednji mesec in še nekaj več, v središču pozornosti šport. Nogomet. Svetovno prvenstvo je pač v številnih pogledih, tudi tistih najpomembnejših, največji športni dogodek na svetu. Celo večji od poletnih olimpijskih iger.
Ko se bo 11. junija ob 21. uri po slovenskem času v Ciudadu de Mexicu oglasil prvi sodnikov žvižg, se ne bo začela le tekma med Mehiko in Južno Afriko. Začel se bo največji, najdražji in najbolj kontroverzen nogometni spektakel v zgodovini. Z rekordnimi 104 tekmami in 48 reprezentancami ZDA, Mehika in Kanada pripravljajo turnir, ki obljublja, da bo postavil nove standarde – pa naj gre za rekordno število gostiteljev, udeležencev in tekem ali golov, gledalcev in stroškov. Pa tudi število dni, saj se bo vse skupaj končalo v nedeljo, 19. julija, torej kar pet tednov in pol po prvi tekmi. Zatorej: dobrodošli na svetovnem prvenstvu 2026, kjer je vse večje, glasnejše in bolj zapleteno kot kadar koli prej!
Se obetajo protesti?
Edino, kar je šlo po krajši poti od pričakovanj, je bila dodelitev organizacije. Do te je trojček ameriških držav prišel junija 2018 na kongresu Mednarodne nogometne zveze (Fifa) v Moskvi, na katerem je gladko porazil edinega protikandidata Maroko, pa čeprav so se že takrat pojavljali pomisleki zaradi političnega ozračja v ZDA, saj je takratni predsednik Donald Trump ravno v tistem času najglasneje promoviral gradnjo zidu na meji s sogostiteljico Mehiko. Sedem let kasneje, ko je bil Trump znova na »položaju«, pa se je spravil še na drugega partnerja, Kanado, za katero je večkrat izjavil, da bi morala postati 51. zvezna država ZDA. A vse to in še marsikaj ni ustavilo predsednika Fife Giannija Infantina, da ne bi na lanskem žrebu skupin v Washingtonu Trumpu kot prvemu v zgodovini podelil »Fifino nagrado za mir«, kot bi ga hotel potolažiti, ker ni dobil Nobelove, ki si jo je – in bil pri tem verjetno edini – obetal. Pri tem je sporno še najmanj to, da si je Infantino nagrado izmislil kar sam in zanjo menda niso vedeli niti najožji sodelavci, da je storil prav, pa vztraja tudi še potem, ko je Trump sprožil vojno proti Iranu.
V zgodovini svetovnih prvenstev se še ni zgodilo, da bi bila država gostiteljica v vojni s katero od sodelujočih reprezentanc. Iran je zato sprva napovedal bojkot, a si je nato premislil, seveda pa zapletov s tem še ni bilo konec. Čeprav bodo vse tekme skupine G Iranci igrali v ZDA, imajo svoj tabor na SP v Mehiki, še nekaj dni pred začetkom pa kar nekaj članov spremljevalne ekipe ni dobilo vizumov za ZDA. »Iskreno, ni lahko. Politične stvari seveda lahko vplivajo na misli igralcev in ljudi, a na koncu koncev želimo Irancem dokazati, da lahko premagamo vsako težavo,« je povedal vezist Saeed Ezatolahi, eden ključnih članov iranske reprezentance. Nezanemarljivo pa ni niti to, da v Los Angelesu, kjer bo Iran igral prvi dve tekmi, živi največja iranska skupnost zunaj Irana, ki v veliki meri nasprotuje aktualnemu režimu in podpira novo revolucijo, zato vse skupaj odpira tudi možnosti političnih protestov.
Težave s travo
Revolucija se dogaja tudi na igrišču. Format s kar 48 reprezentancami prinaša kar dvanajst skupin s po štirimi ekipami, nato pa dodaten krog na izpadanje, šestnajstino finala. Vanjo bodo napredovali zmagovalci in drugouvrščeni iz vseh skupin, pridružilo pa se jim bo še osem najboljših tretjeuvrščenih, kar pomeni, da bo vse skupaj spet manj pregledno in odpira možnost različnih kalkulacij. Pa tudi to, da bodo najboljše štiri ekipe odigrale tekmo več kot na zadnjih prvenstvih, kar osem. Mimogrede: zadnja tekma, finale 19. julija, bo tako kot prva ob 21. uri po slovenskem času, gostil pa jo bo stadion MetLife v predmestju New Yorka. Tekma za tretje mesto bo dan prej v Miamiju, tudi obe polfinalni (Arlington pri Dallasu, Atlanta) in vse štiri četrtfinalne tekme (Inglewood pri Los Angelesu, Foxborough pri Bostonu, Kansas City, Miami) pa bodo gostile ZDA.
Ko že omenjamo prizorišča – med skupno šestnajstimi, tremi v Mehiki, enajstimi v ZDA in dvema v Kanadi, so v zadnjem času za največ razburjenja poskrbela tista, ki so v osnovi namenjena ameriškemu nogometu. Ta se namreč igra na umetni podlagi, ki je Fifa na svetovnih prvenstvih (še) ne dovoljuje, kar pomeni tudi, da je travnata površina položena neposredno na beton. Zaradi tega je precej večja možnost za poškodbe, pa tudi žoga se odbija bistveno drugače, kar so že dokazali nekateri posnetki s prijateljskih tekem, ko so nogometaši z vso silo metali žoge ob tla, pa so se te komaj kaj odbile. In ko smo že pri žogah: tudi te so dvignile veliko prahu, saj so polne različnih senzorjev, zato jih je treba pred tekmo napolniti – nekako tako kot mobilne telefone.
Protiutež tipičnim ameriškim stadionom je eden najbolj legendarnih na svetu, Azteca v Ciudadu de Mexicu. Ta bo postal prvi, na katerem se bodo igrale tekme kar treh svetovnih prvenstev, potem ko je bil v letih 1970 in 1986 tudi prizorišče finalov, na katerih sta do naslova prvakov prišla najprej Brazilec Pele in nato še Argentinec Diego Maradona, če že ne najboljša nasploh, pa zagotovo najboljša nogometaša na svetovnih prvenstvih vseh časov.
Prepoved in spet dovoljenje
Omenjenima sta vlogo najboljših vseh časov v očeh večine v zadnjih dveh desetletjih prevzela Portugalec Cristiano Ronaldo in Argentinec Lionel Messi, ki bosta zato, četudi bo na prvenstvu mrgolelo zvezdnikov, spet, in tokrat res nepreklicno zadnjič, v središču pozornosti.
Za oba bo njun »zadnji ples« predstavljal že šesto svetovno prvenstvo, s čimer bosta ostala sama na vrhu lestvice igralcev z nastopi na največ mundialih, ima pa Messi za seboj več posamičnih tekem (26:22), ker je bila Argentina pač uspešnejša, in tudi več doseženih golov (13:8), medtem ko je Ronaldu lahko v uteho to, da je edini nogometaš doslej, ki je dosegel gol na petih različnih prvenstvih. »Ne obremenjujem se z naslovom svetovnega prvaka. Moja kariera ne bo z uspehom na svetovnem prvenstvu nič boljša kot brez njega,« je že pred časom povedal Portugalec, ki pa mu seveda verjame le malokdo. Sploh potem ko se je na zadnjem prvenstvu v Katarju z naslovom prvaka okitil njegov večni rival. Z Messijem bi se sicer na letošnjem prvenstvu kaj lahko srečala v izločilnih bojih, v finalu pa denimo pod pogojem, da bo ena izmed reprezentanc v svoji skupini druga, ena pa prva. Kar niti ni tako nemogoče …
Bolj presenetljivo bi denimo bilo, če bi kateri izmed njiju osvojil krono za najboljšega strelca prvenstva. V tem pogledu stavnice sicer dajejo manjšo prednost Messiju, a oba kar krepko zaostajata za Francozom Kylianom Mbappejem, Angležem Harryjem Kanom, Špancem Mikelom Oyarzabalom in Norvežanom Erlingom Haalandom. Je pa Cristiano v prednosti, kar se morebitnega uspeha reprezentance tiče. Portugalska je namreč četrti favorit prvenstva, Argentina peti, pred njima pa so Španija, Francija in Anglija. A to je seveda le teorija. Če denimo pogledamo v zgodovino, pridemo do zanimivega podatka o razporeditvi osvajanja naslovov glede na gostitelje. Z izjemo leta 1954, ko je na Švedskem zmagala Brazilija, leta 2010 (Španija v Južni Afriki) in leta 2014 (Nemčija v Braziliji) so na vseh SP v Evropi slavile evropske reprezentance, na vseh SP drugod po svetu pa južnoameriške. Država gostiteljica prvenstva je naslov osvojila šestkrat, tokrat pa tega ne gre pričakovati.
Svetovno prvenstvo bo kot vsakič zagotovo spisalo za kakšno debelo knjigo ali dve zanimivih zgodb in prigod, nenazadnje se, kot smo videli, kar same pišejo že pred začetkom. Za konec omenimo vsaj še zaplete s prodajo vstopnic oziroma njihovimi cenami, prepoved uporabe vuvuzel ter drugih trobil, piščalk in nasploh naprav, ki proizvajajo prevelik hrup, enako tudi laserjev in njim podobnih naprav … Prepovedali pa so tudi vnos lastnih plastenk ali bidonov za večkratno uporabo, a so kasneje to prepoved ob silnem razburjenju in novih očitkih o lakomnosti po zaslužku vendarle umaknili.
