Znanstveniki so prišli do osupljivega odkritja, ki na novo piše zgodovino predkolumbovske Amerike. Izjemno pomembno najdišče Aguada Fénix v Mehiki že nekaj let velja za najstarejši in najobsežnejši znani spomenik majevske civilizacije. Po novih ugotovitvah pa je bil ta devet kilometrov dolg kompleks zgrajen kot izjemno natančen orjaški fizični zemljevid vesolja oziroma kozmogram. Še bolj presenetljivo je spoznanje, da so to gromozansko strukturo pred približno 3000 leti zgradile skupnosti brez kakršnekoli centralizirane oblasti, kraljev ali prisilnega dela.
Študija, nedavno objavljena v znanstveni reviji Science Advances, razkriva, da je kompleks nastal v obdobju med letoma 1050 in 700 pr. n. št., kar ga uvršča skoraj tisočletje pred vzpon znamenitih klasičnih majevskih metropol, kot je Tikal. Najdišče, ki so ga pod gostim rastjem mehiške zvezne države Tabasco prvič odkrili leta 2017 s pomočjo tehnologije laserskega kartiranja, v svoji osnovi tvori ogromno obliko križa. Ta je ostro zamejen s sistemom umetnih prekopov in hodnikov, ki so do potankosti usklajeni s štirimi stranmi neba.
Mednarodna ekipa raziskovalcev pod vodstvom Takešija Inomate z Univerze v Arizoni je ugotovila, da je os celotnega kompleksa, ki teče od vzhoda proti zahodu, natančno poravnana s točko sončnega vzhoda na 17. oktober in 24. februar. Razmik med tema dvema datumoma znaša natanko 130 dni, kar predstavlja točno polovico 260-dnevnega svetega srednjeameriškega ritualnega koledarja, ki so ga imenovali tzolk'in. Ta astronomska preciznost znanstvenikom dokazuje, da kompleks ni bil zgolj prostor za zbiranje, temveč tridimenzionalna materializacija majevskega dojemanja kozmosa.
V samem epicentru najdišča so arheološka izkopavanja razkrila obredno jamo, prav tako zasnovano v obliki križa, ki v dolžino in širino meri skoraj šest metrov in se z dostopnimi stopnicami na vseh štirih straneh spušča globoko do kamnite osnove.
Na njenem dnu so strokovnjaki naleteli na še eno križno vdolbino, izklesano v apnenec, ki skriva najzgodnejše dokaze o barvnem označevanju smeri neba v srednjeameriški regiji. Odprtina je vsebovala tri barvne pigmente, strogo razporejene po kardinalnih smereh: modri azurit na severu, zeleni malahit na vzhodu in rumeni oker na jugu. Poleg tega so na območju odkrili vrsto obrednih predmetov iz žada. Med njimi izstopa figurica, ki po vsej verjetnosti prikazuje žensko med porodom. Gre za motive iz vsakdanjega življenja, ki so v ostrem kontrastu s kasnejšo majevsko umetnostjo, osredotočeno na poveličevanje vladarjev in njihovih vojaških zmag.
Najbolj fascinanten pa ostaja sociološki vidik projekta. Arheologi na območju niso našli nobenih sledi o kraljevih palačah, razkošnih grobnicah ali kipih vladarjev. Kljub očitni odsotnosti hierarhije ocene kažejo, da je bila za izkop, premik in oblikovanje takšne količine zemlje potrebna osupljiva delovna sila. Govorijo o približno 10 milijonih dni dela vseh skupaj, ki so pomagali graditi objekt.
Kako je starodavnim prebivalcem uspelo mobilizirati in koordinirati tolikšne množice brez prisilnega aparata? Raziskovalci odgovor iščejo v zgodnjih specialistih za koledar. Šlo naj bi za posameznike brez formalne politične ali vojaške moči, katerih avtoriteta je izvirala izključno iz njihovega obsežnega znanja o astronomiji in naravnih ciklih. Njihov duhovni ugled jim je očitno omogočil, da so k sodelovanju pri tem monumentalnem projektu pritegnili in uskladili tisoče prostovoljcev.
Toda ta egalitarna utopija ni trajala večno. Avtorji študije opozarjajo, da je prav ta svobodna organizacija tlakovala pot kasnejšim družbenim neenakostim. Cenjeni strokovnjaki za astronomijo so sčasoma začeli akumulirati družbeni vpliv, iz te skupine pa se je postopoma razvila elita, ki je vzpostavila močno razslojena klasična majevska kraljestva.
