Sodobni izobraženi bralec, človek, ki ima v žepu pametni telefon z dostopom do vsega znanja človeštva, se ob branju teh vrstic bržkone počuti udobno in večvreden. Z nasmeškom se zavalimo v naslanjač in si rečemo, kako so bili naši predniki neumni, hvala bogu, da živimo v dobi razuma, znanosti in tehnologije. Toda prav pri tem moramo to prijetno ogledalo obrniti in ga usmeriti naravnost v moderni obraz. Postaviti si moramo malce neprijetno vprašanje: ali smo to sveto norost resnično presegli? Ali pa smo v 21. stoletju zgolj zamenjali scenografijo, prepucije s silicijem, relikviarije z zasloni in teološko dogmo s tehnološkim algoritmom?
Poglobimo se tokrat v sodobno vero in si poglejmo, ali res nismo izgubili prav nobenega izmed svojih srednjeveških nagonov. No, v resnici smo jih zgolj preoblekli v nova oblačila in jih poimenovali z novimi imeni.
Da bi bolje razumeli, zakaj človeški možgani sploh ustvarjajo absurdne koncepte, kot je conceptio per aurem, torej zanositev skozi uho, se moramo vrniti k temeljem vere. Religija nikoli ni in ne sme biti zgolj racionalna. Če bi bila popolnoma logična, bi postala matematika, ta pa ne ponuja utehe ob smrtni postelji.
Zgodnjekrščanski teolog in filozof Tertulijan (okoli 155–220) je v svojem znamenitem spisu De Carne Christi, O Kristusovem mesu, zapisal enega najbolj briljantnih paradoksov v zgodovini misli. Ko se je spopadal z na videz absurdno idejo, da je nesmrtni bog postal krvav in smrten človek, je zapisal besede, ki so pogosto postale slogan za slepo vero (pogosto sicer parafrazirano): »Prorsus credibile est, quia ineptum est … certum est, quia impossibile.« (Povsem verjetno je, ker je nesmiselno … zanesljivo je, ker je nemogoče.)
Vera potrebuje absurd
Tertulijan je razumel, da vera potrebuje absurd. Če si sposoben verjeti v nekaj popolnoma nelogičnega, na primer, da se vino fizično spremeni v kri ali da poravnava planetov nekomu kroji usodo, s tem pokažeš popolno privrženost. Racionalno strinjanje po drugi strani ne zahteva nobenega truda in nobene zvestobe. Žrtvovanje lastnega razuma na oltarju dogme pa je torej popoln dokaz pripadnosti.
In natanko to potrebo po pripadnosti in žrtvovanju razuma opažamo danes, nemara celo bolj kot kadar koli prej.
Kot smo že pisali, so si ljudje želeli materialnega stika z božanskim, zato so kupovali domnevne prašičje kosti in peresa angelov, da bi se dotaknili nesmrtnosti. Relikvija je bila fizični prevodnik milosti.
Danes se nam zdi nenavadno, da bi v cerkvah poljubljali koščke lesa, toda poglejmo naš lastni sekularni trg relikvij. Novembra 2022 je dražbena hiša Julien's Auctions v New Yorku organizirala prodajo posebnega kosa obutve. Šlo je za par starih, ponošenih, umazanih rjavih sandalov znamke Birkenstock. Končna prodajna cena? Osupljivih 218.750 ameriških dolarjev.
Zakaj bi kdo plačal ceno luksuzne nepremičnine za kos stare gume in plute? Ker to niso bili navadni sandali. V sedemdesetih in osemdesetih letih jih je nosil Steve Jobs. Dražbena hiša je v opisu dobesedno uporabila jezik relikviarija: zapisali so, da je Jobs v teh sandalih hodil po tleh garaže, kjer je bila rojena vizija podjetja Apple, in da se je v plutovinastem podplatu ohranil odtis njegovega stopala.
To torej na koncu ni bil zgolj nakup čevljev, pač pa nakup stika s tehnološkim božanstvom 21. stoletja. Osebo, ki je kupila te sandale, je gnala ista neracionalna fetišistična psihologija, kot je gnala srednjeveškega romarja, da je kupil relikvijo oblačila svete Terezije. Verjamemo, da se v predmetu ohranja duh genija.
Tako imenovani »unboxing« videoposnetki na youtubu, ko milijoni z zadrževanim dihom gledajo, kako nekdo počasi in obredno odpira belo škatlo novega iphona, pa niso nič drugega kot sekularna liturgija, moderna različica odpiranja zlatega relikviarija med nedeljsko mašo.
Ko smo pisali o svetem Makariju, ki je štirideset dni stal in stradal, in o Simeonu Stolpniku, ki je desetletja gnil na vrhu stebra ter črve potiskal nazaj v svoje rane, se nam je obračal želodec. To so resnične psihološke deviacije in sadomazohizem. Trpeli so, ker so verjeli, da bodo z uničenjem lastnega telesa premagali smrt in dosegli večno življenje v nebesih.
Svet radikalnih diet
Kaj pa sodobna kultura velnesa, radikalnih diet in ekstremnega biohekinga? Milijonarji iz Silicijeve doline so novi puščavski očetje. Najbolj razvpit primer tega sodobnega asketizma je Bryan Johnson, tehnološki mogotec, ki na leto porabi več kot dva milijona dolarjev za projekt Blueprint. Njegov edini cilj je, podobno kot pri puščavnikih, premagati smrt in ustaviti staranje.
Tudi njegov vsakdan je srhljivo podoben samostanskemu redu, samo da je veliko bolj brutalen. Johnson vstaja ob petih zjutraj, na dan zaužije natanko 111 različnih tablet in dodatkov, njegova prehrana pa je zreducirana na strogo odmerjeno, brezokusno in zmleto zeleno pasto, ki izjemno spominja na pusto kmečko kašo, ki jo je predpisoval Tomaž Akvinski za mrtvičenje poželenja.
Naša družba se mu ne posmehuje, vsaj ne v celoti. Mnogi ga občudujejo in mu sledijo. Razlika med Simeonom Stolpnikom in Bryanom Johnsonom je zgolj v izrazoslovju. Stiliti so verjeli v duhovno odrešenje, sodobni asketi pa verjamejo v dolgoživost. In ko na tisoče sodobnih ljudi sledi kultom prekinitvenega posta, razstrupljanja in ketoze (stanje, v katerem telo zaradi pomanjkanja ogljikovih hidratov začne kot glavni vir energije uporabljati maščobe), ne počnejo nič drugega kot to, kar so počeli tisti, ki so pred veliko nočjo jedli kapibare, da ne bi razjezili boga.
Namesto pred demoni in grehom se danes tresemo pred prostimi radikali, toksini in ogljikovimi hidrati. Naši teologi praznega želodca danes nosijo bele halje in imajo podkaste.
Spomnite se, ko smo govorili o papežu Štefanu VI. Zdelo se je absolutno noro in necivilizirano, da je nekdo ukazal izkopati mrtvega nasprotnika, ga posedel na stol in mu sodil, samo zato, da bi uničil njegov ugled in potrdil lastno moralno čistost.
Toda ali kultura izbrisa in uničujoči algoritmi družbenih omrežij počnejo kaj drugega? Svetovni splet je postal sodobna bazilika svetega Janeza v Lateranu. Ko se internetna drhal (pogosto upravičeno, a prav tako pogosto v histeričnem navalu moralne panike) odloči uničiti določeno javno osebnost, ne uniči zgolj njene sedanjosti. Proces je srhljivo podoben Mrliški sinodi.
Ljudje na spletu se prelevijo v digitalne arheologe. Izkopljejo deset, petnajst let stare spletne objave, celo šale, digitalne ostanke osebnosti, ki so že davno mrtve in so se medtem spremenile. Te mrtve izjave nato izvlečejo iz konteksta časa, preoblečejo v sodobna oblačila in se jim sodi na sodišču javnega mnenja. Na teh sodiščih ni odvetnikov (ali pa so ti utišani v sekundi), kazen pa je absolutna. Konča se z nekakšnim simboličnim prerezom vratu in metom v digitalno reko Tibero.
Naša motivacija za ta javna linčanja sploh ni pravica. Enako kot pri Štefanu VI. Gre izključno za potrditev lastne superiornosti. Z obsojanjem digitalnih trupel drugih ljudi svetu dokazujemo lastno moralno čistost in se ščitimo pred lastno ekskomunikacijo znotraj našega plemena.
Pisanje pravil
Najgloblja vzporednica med zgodovino, ki smo jo raziskali, in našo sedanjostjo pa se skriva v tem, kdo danes piše pravila. Srednjeveški kmet ni razumel jezika, v katerem je bila napisana Vulgata. Njegovo resnico so mu v latinščini s prižnice narekovali nedotakljivi duhovniki, zbrani na cerkvenih koncilih v Rimu ali Avignonu. Cerkvena hierarhija je določala, kaj je resnično oziroma ortodoksija in kaj je laž oziroma herezija.
Danes smo mi tisti srednjeveški kmetje. Ne razumemo več kode, ki poganja naše telefone, in ne razumemo algoritmov, ki filtrirajo naše informacije. Vlogo nedotakljivega Vatikana so prevzeli veliki podatkovni centri v Silicijevi dolini, tehnološki giganti pa so postali naš kolegij kardinalov.
Yuval Noah Harari v svoji knjigi Homo Deus ta pojav opredeli kot dataizem, kot prvo resnično novo religijo, ki je bila ustvarjena po tisočletjih. Ta trdi, da je vesolje sestavljeno iz tokov podatkov in da vrednost vsakega pojava ali entitete določa njen prispevek k obdelavi podatkov.
Tradicionalne religije so obljubljale, da bo bog uslišal naše molitve in odločil, kaj je dobro za nas. Dataizem nam obljublja, da nas bo algoritem na koncu poznal bolje, kot poznamo sami sebe, in bo namesto nas sprejemal popolne odločitve. Zaupanje, ki smo ga nekoč polagali v nezmotljivost papeža, danes polagamo v nezmotljivost google maps, priporočil spotifyja in zdravstvenih algoritmov pametnih ur.
Kot verniki, ki so se nekoč obračali k nebu za vodstvo, danes ob vsaki zadregi in tesnobi hipno zremo v sijočo površino svojih zaslonov.
O teologiji nemogočega nismo pisali zgolj zato, da bi se smejali norostim zgodovine, in še manj zato, da bi napadali religijo samo. Namen je bil spoznati človeško dušo. Mi smo bitja, ki, kot kaže, nujno potrebujemo mit, tudi če je privlečen za lase.
