Tokrat se na poseben način posvečamo filologiji absurda. Raziskali bomo, kako so drobne, na videz nepomembne prevajalske napake in namerne reinterpretacije dobesedno spremenile evropsko umetnost, teologijo in celo našo družbo.
Da bi razumeli, za kako resen problem gre, moramo najprej nekaj povedati o monopolu, ki ga je nad resnico imela ena sama knjiga. Na prelomu iz 4. v 5. stoletje je sveti Hieronim, eden najbolj briljantnih (vendar tudi najbolj vzkipljivih in arogantnih intelektualcev svojega časa), dobil izjemno nalogo. Papež Damaz I. mu je naročil, naj zmedene, razdrobljene in pogosto tudi slabo prevedene starolatinske tekste Svetega pisma prečisti in prevede neposredno iz originalnih hebrejskih in grških virov.
Hieronim se je zaprl v votlino v Betlehemu, se obdal s spisi in po dolgih letih garanja ustvaril Vulgato, torej splošno razširjeno različico. Njegov prevod je postal absolutni standard zahodne cerkve za naslednjih tisoč petsto let. Kar je pisalo v Vulgati, je bila za srednjeveškega človeka resnica. Če je trdila, da je nebo zeleno, so teologi pisali traktate o zelenem nebu. In prav ta absolutna avtoriteta je Hieronimove človeške napake spremenila v večne dogme.
Tri črke: K-R-N
Najbolj slavna in bržkone najbolj osupljiva napaka v celotni zgodovini prevajanja je v drugi Mojzesovi knjigi (Eksodus 34,29). Mojzes se vrača z gore Sinaj, v rokah drži tabli z desetimi zapovedmi, ki mu jih je pravkar izročil Bog. Zaradi neposrednega stika z božansko prisotnostjo je njegov obraz spremenjen.
V izvirnem hebrejskem besedilu je pisalo, da je Mojzesov obraz sijal oziroma izžareval svetlobo. Uporabljen je bil glagol, ki izhaja iz korena K-R-N. Toda tu nastopi past. Staro hebrejščino so pisali brez samoglasnikov, abžad, vsebovala je samo soglasnike. Bralec je moral samoglasnike vstaviti sam glede na kontekst. Koren K-R-N se lahko prebere kot »qaran«, kar pomeni sijati, izžarevati svetlobo (žarki svetlobe so si pač konceptualno blizu s tistim, kar štrli navzven). Lahko pa se prebere tudi kot qeren, kar pa pomeni rog.
Ko je Hieronim, sicer izjemen poznavalec hebrejščine, prevajal to specifično vrstico, je izbral drugo možnost. Namesto da bi zapisal, da je bil Mojzesov obraz obsijan ali okronan s svetlobo (coronata), je v Vulgato dobesedno in usodno zapisal: »... ignorabat quod cornuta esset facies sua …« (ni vedel, da je bil njegov obraz rogat).
Ta napaka je imela posledice za umetnost. Ko je srednjeveški ali renesančni umetnik dobil naročilo za kip ali sliko Mojzesa, je odprl Vulgato. Tam je jasno pisalo, da je rogat. In umetnik je storil natanko to. Najbolj veličasten dokaz te napake še danes stoji v cerkvi San Pietro in Vincoli v Rimu, kjer je Michelangelov sloviti kip Mojzesa, izklesan okoli leta 1515. Kip je anatomska mojstrovina, poln napetosti in strašljive moči, toda iz njegove veličastne glave nesporno štrlita dva roga.
Posledice so bile torej estetske, a tudi tragične in krvave. Rogovi so bili v krščanski ikonografiji simbol zla, satana in demonov. Ker je bil Mojzes največji judovski prerok, so Hieronimovi rogovi nevede tlakovali pot najhujšemu srednjeveškemu antisemitizmu. Krščanska družba je skozi to napačno podobo začela dojemati vse Jude kot rogate, kar se je prelilo v propagando, pamflete in sčasoma v pogrome. Iz ene same napačne vokalizacije se je rodila stoletna tragedija.
Pojdimo naprej. V Matejevem evangeliju (19,24) Jezus izreče eno najbolj skrajnih in za elite tistega časa najbolj grozljivih ekonomskih trditev v vsej Novi zavezi. Opozori, kako težko bo bogataš prišel v nebesa, in to ponazori s prispodobo: »Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo.«
Jezusova prispodoba je namerno hiperbolična in tudi malce komična. Gre za nekaj, kar je popolnoma nemogoče. Skratka, ne moreš kopičiti ogromnega bogastva, izkoriščati revnih in hkrati pričakovati odrešenja.
V prvih stoletjih krščanstva, ko je bila cerkev predvsem zatočišče revežev in sužnjev, ta stavek ni bil problematičen. Toda ko je krščanstvo postalo državna religija, še posebej pa v času poznega srednjega veka in renesanse ob vzponu zgodnjega kapitalizma, bančništva in izjemno bogatih rodbin, kot so bili Medičejci v Firencah ali Borgie v Rimu, je ta stavek postal teološka nočna mora. Bogati trgovci so gradili katedrale, plačevali papeže in financirali križarske vojne, hkrati pa so vsako nedeljo poslušali, da bodo zaradi svojega bogastva zanesljivo končali v peklu.
Njihov nemir je potreboval rešitev in uslužni teologi so jim jo hitro zagotovili z enim najbolj lažnivih urbanih mitov v zgodovini.
Vprašanje šivanke
V 11. stoletju (čeprav se ideja pripisuje že Teofilaktu Ohridskemu, kasneje pa se je močno razširila) se je pojavila naravnost fantastična razlaga. Pridigarji so začeli bogatim vernikom razlagati, da Jezus v resnici ni mislil dobesedno šivanke. Trdili so, da so v starem obzidju Jeruzalema nekoč stala prav posebna zelo majhna in ozka mestna vrata, ki so se imenovala šivankino uho. Ta vrata so se odprla ponoči, ko so bila glavna mestna vrata že zaprta.
Razlaga se je glasila takole: če je želel trgovec s svojo kamelo ponoči vstopiti v mesto skozi šivankino uho, je moral s kamele najprej sneti ves tovor in vso prtljago ter se simbolično odreči navezanosti na bogastvo. Kamela se je morala nato spustiti na kolena in se s težavo, praskajoč se ob kamenje, splaziti skozi ozko odprtino.
Sporočilo je bilo za bogataše tolažilno. Jezus po tej interpretaciji ni rekel, da je nemogoče. Rekel je samo, da je težko in da zahteva malo ponižnosti in razbremenitve (beri: dobrodelnih donacij cerkvi), toda na koncu bodo vsi prišli v nebesa.
Resnica? Arheološko, zgodovinsko in literarno takšna vrata v Jeruzalemu nikoli niso obstajala. Ne v 1. stoletju, ne prej, ne kasneje. Mit o ozkih vratih je bil v celoti izmišljen pozneje izključno zato, da bi pomiril vest tistih, ki so imeli pod palcem preveč denarja in so se bali božje sodbe.
(Da bi bila mera polna, je obstajal še en prevajalski poskus reševanja tega problema. Nekateri grški prepisovalci so trdili, da je prišlo do napake v črkovanju in da v originalu ni pisalo »kamelos«, torej kamela, temveč »kamilos«, ladijska vrv ali kabel. Lažje gre debela vrv skozi šivankino uho … Ta različica je zvenela malce bolj logično, saj sta vrv in nit sorodni, vendar se strokovnjaki danes strinjajo, da je bil tudi to zgolj naknadni popravek originalne, namerno absurdne Jezusove prispodobe s kamelo.)
Ali pa naslednji primer. Če vprašate kogar koli na ulici, s katerim sadjem je Eva v raju skušala Adama in povzročila izgon, bo odgovor vedno in povsod enak – z jabolkom. Logotip podjetja Apple, tisoče renesančnih slik in vsa zahodna kultura temeljijo na tej predpostavki.
Vendar v originalni hebrejski Genezi (1. Mojzesova knjiga) jabolko ni nikjer omenjeno. Besedilo na tistem mestu uporablja besedo »peri«, kar je generičen izraz za sadež. Teologi v judovski tradiciji so stoletja debatirali, kaj bi ta sadež lahko bil. Rabini so predlagali grozdje, figo (saj sta se takoj zatem pokrila s figovimi listi), granatno jabolko ali celo pšenico. Nihče ni omenjal jabolka, saj jabolka, kot jih poznamo danes, na Bližnjem vzhodu v tistem času sploh niso bila razširjena in so veljala za precej kisel in neugleden gozdni sadež.
Zlo ali jabolko
Kako smo torej dobili jabolko? Spet se moramo vrniti k svetemu Hieronimu in njegovi latinski Vulgati. Ko je moral prevesti drevo spoznanja dobrega in zlega, je uporabil latinsko besedo »malus«. V latinščini je bil to poseben jezikovni biser, dvojni pomen, ki se mu prevajalec preprosto ni mogel upreti. Beseda mălus (s kratkim a) pomeni zlo, hudo. Beseda mālus (z dolgim a) pa pomeni jablana ali jabolko.
Hieronim je v drevesu, ki prinaša malus (zlo), videl priložnost za briljantno besedno igro z malus (jabolkom). Srednjeveški bralci, ki niso poznali izvirnega konteksta in so brali samo latinsko Vulgato, so to besedno igro vzeli smrtno resno. Jabolko je postalo uradni sadež padca človeštva in renesančni slikarji, od Cranacha do Dürerja, so začeli Evo množično upodabljati s sočnim rdečim jabolkom v roki. Tisto, kar se je začelo kot inteligentna jezikovna domislica enega samega človeka v 4. stoletju, je oblikovalo celotno krščansko zgodovino.
Vsi ti prevajalski zdrsi pa zbledijo v primerjavi s tistim, ki stoji v samem središču najpomembnejše krščanske dogme. Gre za deviškost Marije. Doktrina brezmadežnega spočetja in Kristusovega božanskega izvora močno sloni na starozavezni prerokbi preroka Izaije (Izaija 7,14), ki naj bi napovedal prihod odrešenika.
V originalnem hebrejskem besedilu Izaije piše: »Zato vam bo Gospod sam dal znamenje: Glej, almah bo spočela in rodila sina in mu dala ime Emanuel.«
Hebrejska beseda almah pomeni preprosto mlada ženska, običajno ženska v rodni dobi. Ne implicira nujno niti deviškosti niti izgube le-te. Zgolj označuje mladost (podobno kot beseda mladenka, ki se uporablja v slovenskem prevodu). Če bi Hebrejci želeli specifično in tehnično poudariti njeno neomadeževanost, bi uporabili natančno besedo betulah, devica.
Toda okoli 3. stoletja pred našim štetjem so grško govoreči Judje v Aleksandriji začeli prevajati Staro zavezo v grščino. Gre za prevod, znan kot Septuaginta. Ko so prišli do besede almah, so jo prevedli z grško besedo »parthenos«. Ta beseda pa je veliko bolj specifična. V takratni kulturi (spomnimo se Atene Parthenos) je pomenila biološko nedotaknjeno devico.
Ko so nekaj stoletij kasneje pisci Nove zaveze, specifično avtor Matejevega evangelija, iskali dokaze, da je Jezus izpolnil starodavne prerokbe, niso brali hebrejskega originala, pač pa grško Septuaginto. Matej je v svojem evangeliju (1,23) citiral grški prevod in zapisal: »Glej, devica (parthenos) bo spočela …«
Na tem enem samem rahlo preambicioznem grškem prevodu je zgrajena vsa teologija Marijine deviškosti. Dogma, ki je vodila do razprav o oploditvi skozi uho (kot smo videli v enem od prejšnjih delov feljtona), do kulta čistosti in do neštetih opredelitev ženske morale v Evropi, visi na izbiri grškega izraza s strani nekaj pozabljenih prevajalcev v Aleksandriji.
