Leta 1960 rojeni Momčilo Bajagić je leta 1978 prišel v Ribljo čorbo kot ritem kitarist. Z njimi je posnel pet albumov, napisal glasbo za Nemoj srečo, nemoj danas, Dva dinara druže, Ne veruj ženi, koja puši Drinu bez filtera in je avtor pesmi Ja sam se ložio na tebe, Muzičari, koji piju, Baby, Baby, I Don't Wanna Cry …
Na zalogi je imel mnogo pesmi, in ker niso prišle vse v poštev pri Riblji čorbi, jih je posnel sam. Želel jih je le izdati na plošči, na prigovarjanje nekaterih pa se je s skupino glasbenikov, ki se je sčasoma formirala v Instruktore, podal na nekaj nastopov. Njegova želja je bila ob tem ostati v Riblji čorbi, a tam njegova dejavnost ni naletela na odobravanje. Leta 1984 se je moral od njih posloviti. Še bolj se je posvetil solo karieri in bil še istega leta v reviji Rock razglašen za »rockerja leta«, glasbeniki pa so njegovo ploščo Pozitivna energija izbrali za ploščo leta. Verjetno najbolj znana pesem s tega albuma je Tekila – Gerila.
Leta 1991 je posnel protivojno pesem Golubica in se leta 1994 odpravil na nekaj koncertov v Sloveniji. Zapletlo se je z vizumi, ki jih naše oblasti niso izdale članom spremljevalne skupine. Kot piše Petar Janjatović v svoji knjigi exYUrock enciklopedija, so jih dobili šele po posredovanju predsednika Milana Kučana – in Bajaga & Instruktori so navdušili v razprodani Hali Tivoli.
