V drugi polovici 19. stoletja je v evropski umetnosti vzniknil impresionizem, kot odgovor na izumetničene strasti in pretiravanja v obdobju romantike. Skupina neodvisnih umetnikov, znana kot »anonimna družba slikarjev, kiparjev, graverjev in drugih«, se je odločila za svojstven korak in natanko na ta dan leta 1874 v Parizu, v ateljeju fotografa Nadarja na Boulevard des Capucines 35, odprla svojo prvo razstavo.
To je bil nekakšen umetniški upor konservativnim Salonom (Salon de Paris), ki so veljali za najpomembnejše uradne umetniške letne ali bienalne razstave v 18. in 19. stoletju v organizaciji Académie des Beaux-Arts in pod pokroviteljstvom države Francije. V Salonu so umetniki lahko razstavljali le, če je njihova dela odobrila žirija akademije, tam pa so imeli zakoličene ideje o tem, kaj je umetnost in kaj ni.
Osrednji predstavniki impresionizma v slikarstvu so bili Claude Monet, Edgar Degas, Alfred Sisley, Pierre-Auguste Renoir, Berthe Morisot, Paul Cézanne in drugi, v glasbi pa Claude Debussy, Maurice Ravel in Aleksander Nikolajevič Skrjabin, ki ravno tako niso želeli več neposredno »beležiti« zgodovine sveta, temveč ustvariti vtis, razpoloženje, atmosfero. Impresionizem se je prikradel še med pesnike (Paul Verlaine, Arthur Rimbaud, Stéphane Mallarmé, Maurice Maeterlinck), ki so se kot simbolisti poglabljali v neraziskana področja človekove psihe in duševnosti.
»Impresionisti« kot žaljivka
Monet, Renoir, Sisley in Frédéric Bazille so se srečali med študijem pri akademskem umetniku Charlesu Gleyreju. Zanimali so se za slikanje krajine in sodobnega življenja, pogosto so se na podeželje odpravili skupaj. Zapustili so torej ateljeje in odšli s platni, olji in čopiči v naravo. Slikali so ob sončni svetlobi, uporabljali so živahne sintetične pigmente, svetlejše in barvitejše tone. Ker se je svetloba skozi dan ves čas spreminjala, so prizore iz narave slikarji dojemali kot niz trenutnih vtisov, njihov cilj pa je bil ujeti te vtise. Sicer pa so se družili v Café Guerbois na aveniji de Clichy v Parizu, kjer je razprave o umetnosti pogosto vodil Édouard Manet, mlajši umetniki pa so ga izjemno občudovali.
Povod, da razmislijo o svoji razstavi, se je zgodil leta 1873, ko je žirija Salona odklonila Manetov Zajtrk na travi (Le déjeuner sur l'herbe; 1863); zmotila jih je ženska golota na pikniku. Če je bila golota sprejemljiva v zgodovinskih in alegoričnih upodobitvah, je bilo to v prizorih iz vsakdanjega življenja tako rekoč prepovedano. Agenda tega časa je bila tudi, da naj bo slika sama izolirana od umetnikove osebnosti in čustev. Manet je bil užaljen in je s skupino umetnikov postavil razstavo Salon zavrnjenih (Salon des Refusés), ki je pozneje obveljala za začetek impresionizma, kritiki pa so jo raztrgali.
Kritik Louis Leroy je svoj članek naslovil Razstava impresionistov, s čimer je hotel mlade samosvoje slikarje ponižati, kajti še vedno je veljalo, da »pravi« umetniki ne slikajo svojih vtisov, ampak ustvarjajo dobro zamišljene in načrtovane slike. Leroya je za zbadljivo ime »impresionisti« navdihnila Monetova slika z naslovom Impresija, vzhajajoče sonce (Impression, soleil levant; 1872–1873). V članku je zapisal, da je slika v najboljšem primeru skica. Zanimivo pa je, da so Leroyevo novo poimenovanje impresionisti sčasoma sprejeli častno, duh uporništva in neodvisnosti se je krepil še naprej in jasno je bilo, da so bili konservativni akademiji šteti dnevi.
Slovenski impresionisti
Obiskovalcem se je v začetku zdel nov slog nenavaden, likovna dela pa so doživljali kot nedokončana. Toda sčasoma so impresioniste vzljubili, celo do te mere, da jim popularnost ne pada niti danes. Impresionistične slike se da prepoznati po kratkih, odrezanih potezah osnovnih barv, ki dajo vtis iskrenosti in živahnosti, ter po debelih nanosih slojev barve. Kompozicije so poenostavljene in inovativne, poudarek pa je na celoti in ne na podrobnostih.
V tem času se je pojavila tudi fotografija, ki je postajala čedalje bolj priljubljena, tudi med impresionisti, saj je predstavljala »trenutno« stanje v vsakodnevnem življenju ljudi. Na delo Učna ura baleta (La Classe de Danse; 1874) Edgarja Degasa sta denimo vplivali tako fotografija kot takrat priljubljena japonska umetnost, kar se kaže v nenavadnih kotih in nekonvencionalni kompoziciji.
Slovenski impresionizem nima kaj dosti z evropskim impresionizmom, za naše kraje je značilen s tridesetletnim zamikom, je pa prvič po baročnem razcvetu v 18. stoletju razgibal umetnostno življenje na Slovenskem. Dejstvo je, da so se naši slikarji zgledovali po srednjeevropskih in francoskih impresionistih, motivno so se recimo ravno tako ukvarjali s krajino, če izpostavimo denimo Sejalca Ivana Groharja iz leta 1907. Hkrati pa so njihovi motivi postali nekakšen steber nacionalne identitete. Vsekakor je bil slovenski impresionizem manj radikalen, stilno pa bliže simbolizmu in realizmu.
Dejstvo pa je, da so bili slovenski impresionisti dojeti kot prvi resnično moderni slikarji. Leta 1904 so se prvič skupinsko pokazali na razstavi v Narodnem domu v Trstu, kar je bilo zelo pomembno, sploh po polomu druge razstave Slovenskega umetniškega društva leta 1902. Med slovenske slikarje impresioniste sicer poleg Groharja štejemo še Matijo Jamo, Riharda Jakopiča in Mateja Sternena, pa tudi fotografa Avgusta Bertholda.
