S svojo prvo veliko ploščo so Davitelji, kot bi se reklo po slovensko, začenjali zavzemati specifično mesto v zgodovini pop glasbe, punka in pozneje novega vala. Gre za najbolj obešenjaško intelektualno pa tudi neposrednih akcij sposobno posadko, ki je hkrati igrala dobro glasbo in se je bila sposobna, če je bilo treba, tudi konkretno stepsti.
Bistveno starejši od kolegov
Leto 1977 je za punk kot glasbeni žanr ključno leto, saj so v njem izšle vse temeljne plošče. Februarja prvenec The Damned, aprila prva plošča The Clash, maja prvi album The Jam in oktobra je kot zadnjim, potem ko jim je založba EMI v začetku leta 1977 prekinila podpisano pogodbo, uspelo ploščo izdati tudi Sex Pistols. Najbolj prodajana plošča prvega vala punk rocka je prav njihov prvenec Never Mind The Bollocks, Here's The Sex Pistols, ki se je povzpel na vrh angleške lestvice albumov, a že drugo mesto po komercialni uspešnosti zasedajo The Stranglers. Njihov prvenec je zasedel četrto mesto, druga, poznejša plošča pa celo drugo. Obenem so v kakšnem naboru punk glasbe celo spregledani, kajti kot je zapisal neki kritik, so The Stranglers že na prvencu igrali postpunk, očitalo se jim je tudi, da so za punk preveč intelektualni pa tudi tehnično bolj vešči glasbeniki. Obenem tudi bistveno starejši.
Če je John Lydon, vokalist Sex Pistols, zemljan rojstnega letnika 1956, je Hugh Cromwell, kitarist in vokalist The Stranglers, letnik 1949, kar je skrajno rockerski letnik, ki v punk praviloma ni prestopal; Paul Rodgers, Robin Gibb, Mark Knopfler, Robert Palmer, Phill Lynott. A če je slednji, preden je ustanovil Thin Lizzy, leta 1963 najprej pel v zasedbi Black Eagles, se je Cromwell v tistem času kvečjemu sporadično in postransko glasbeno družil s sošolcem iz srednje šole Richardom Thompsonom, članom folk rock zasedbe Fairport Convention, ki so veljali za britanske Jefferson Airplane.
Molekularni biolog postane punker
Skozi šestdeseta se je Cromwell bolj posvečal šolanju oziroma študiju biokemije, ki ga je končal, nato pa se leta 1970 odpravil na Švedsko na podiplomski študij. »Ker nisem dosegel nobenih rezultatov, sem se zlahka zamotil z igranjem glasbe,« je sam orisal položaj, v katerem se je po nekaj letih bivanja tamkaj odločil, da se vrne v Anglijo in se bolj kot akademski karieri posveti glasbi. Že na Švedskem je ustanovil skupino Johnny Sox in nato v Anglijo pripeljal bobnarja z vzdevkom Chicago Mike in organista Hansa Wärmlinga. Chicago se je na Švedsko vrnil hitro, drugi pa je postal soavtor skladbe Strange Little Girl in je leta 1975 zapustil skupino, ker se mu ni dalo po pubih igrati popevk, kot je Tie a Yellow Ribbon. Do tedaj so Stranglers na nastopih po pubih kombinirali priredbe in svoje skladbe, nato so leta 1975 priredbe povsem opustili in šele kasneje v program vrnili Walk On By. Na klaviature je prišel Dave Greenfield, »visoko opravilni avtist z afiniteto do baročne glasbe«, ki je bistveno prispeval k zvoku skupine.
Za kakšno združbo posebnežev je šlo, pričata tudi biografiji preostalih dveh članov. Basist Jean-Jacques Burnel, najmlajši med njimi, je letnik 1952, Londončan, sin lastnika francoske restavracije, ki so ga zaradi očitnega francoskega porekla nadlegovali angleški sošolci in se je ob igranju klasične ter bas kitare naučil tudi karateja, s katerim je nadgradil siceršnjo hiperaktivnost in srboritost.
Burnel je idejni oče metanja molotovk na nasilneže, ki so se nanje spravili na turneji po Švedski, tisti, ki je udaril angleškega rock kritika, ker je dvomil o njihovi punkerskosti, njegovega francoskega kolega pa golega z lepilnim trakom privezal na nosilec Eifflovega stolpa. Z glavo navzdol, pravi najbolj spektakularna inačica zgodbe. In njegov bas je ob orglah najbolj izstopajoč inštrument skupine The Stranglers.
Ostaja še predstavitev četrtega člana, prav tako svojstvenega in obenem najstarejšega patrona, ki se je kot letnik 1938 punk gibanju priključil pri svojih petintridesetih, pri čemer je bil prej nekaj malega bobnar v skupinah iz šestdesetih, nakar je v kraju Guilford raje ustvaril floto kombijev s sladoledom. Jet Black po imenu, človek, ki je v začetku najbolj poganjal idejo imeti zasedbo in je ob preimenovanju švedskih Johnny Sox v The Stranglers na to ime tudi registriral podjetje. Za vsak primer. Ki se je ne nazadnje tudi zgodil, ko je Cromwell leta 1990 zapustil skupino.
Obtoženi šovinizma in mačizma
Če jih vse skupaj seštejemo in umislimo v tedanjo punk sceno, ki je bila pretežno najstniška, si lahko predstavljamo prizor, ko so Stranglersi na nekem zgodnjem skupnem nastopu vzdolž kombija postrojili mlajše državljane iz zasedbe Sex Pistols in jim razložili pravila vedenja.
In resnici na ljubo so prve posnete skladbe, kot je prelepa simfo-keltsko-folkrokerska My Young Dreams iz leta 1974, ki je izšla šele leta 1992, bistveno drugačna glasba od kitarskega punka letnika 1977. Zveneli so umetelno in vešče kot Buldožer, na kar so naložili besedila o nasilju, podganah v kanalih, ki čakajo svoj trenutek, izpolnjenih prerokbah Nostradamusa, o ženskah na plaži, ki jih opazuje osamljen tip in razmišlja o njihovih klitorisih ter si poje refren »Down on the beaches, just look at all the peaches«, kot pravi skladba Peaches, ki je posamično najuspešnejša skladba z njihovega prvega albuma. Vse to začinjeno s presežnim cinizmom, zaradi česar so bili obtoženi šovinizma in mačizma. Hanging Around, v kateri obravnavajo londonske ulične like, kot so pijana ženska, ki vedno pade, oni se ji pa smejejo, ali tip, pri katerem ne veš, ali je star dvajset ali štirideset, ni doživela izida na mali plošči.
Ker so se jeseni lotili izdaje drugega albuma Na More Heroes, se jim je zdelo smiselno, da v ospredje porinejo naslovno skladbo drugega albuma, ki se je prav tako uvrstila na osmo mesto angleške lestvice posamičnih skladb, medtem ko je album No More Heroes v svoji kategoriji zasedel drugo mesto. Na prvem mestu je bil album 20 Golden Greats Diane Ross & The Supremes. V Ljubljani so gostovali na svojem uvodnem vrhuncu leta 1978.
V nadaljevanju kariere so se še bolj kosali s pop prvoligaši, še najbolj leta 1982, ko so s skladbo Golden Brown zasedli drugo mesto angleške lestvice posamičnih skladb. Za kakšno novovalovsko obdobje je šlo, govori podatek, da so bili prvi na lestvici The Jam s skladbo Town Called Malice, medtem ko so bili Soft Cell s Say Hello, Wave Goodbye tretji.
