V družini Valič je oder že dolgo del življenja. Iztokov oče Aleksander je bil vrhunski igralec, sam je kot igralec in režiser desetletja ustvarjal v gledališču, sin Domen je nadaljeval igralsko pot, drugi sin Vid pa se je uveljavil predvsem kot standup komik in televizijski voditelj. Iztok, Vid in Domen so se prvič povezali v skupni predstavi Dediščina, za katero so sami napisali besedilo. Ljubljanska premiera bo danes, 21. oktobra, v Centru kulture Španski borci. Z Iztokom Valičem smo se pogovarjali o odnosih med očeti in sinovi, spominih na starše, veselju ob vnukih in staranju, ki ga sprejema s humorjem.
Po vseh letih kariere ste prvič na odru z obema sinovoma. Je bilo pred prvo skupno vajo kaj treme – ne igralske, ampak očetovske?
Treme ni bilo. Saj z Domnom že sodelujem v predstavi Boksarsko srce. Me je pa vznemirjala misel, kako bomo sodelovali pri skupnem delu, in reči moram, da sem kar presenečen, da se na vajah kar dobro razumemo.
Sta bila Vid in Domen pri ustvarjanju Dediščine predvsem vaša profesionalna kolega ali ste ju kdaj še vedno gledali kot svoja otroka?
Predvsem profesionalna kolega. V pavzah med delom pa sinova.
V predstavi sta sinova tudi soavtorja. Ste bili pri odločanju demokratični ali se je hitro pokazalo, kdo od treh ima največ besede?
Vsak od nas treh je napisal eno dejanje igre. Skupaj smo to predelali in dopolnili do končne podobe, s katero smo bili zadovoljni. Vendar še vedno v procesu dela najdemo boljše, humornejše rešitve in tako dopolnjujemo tekst za predstavo.
Dediščina govori o družinskih odnosih in tem, kaj ostane za nami. Ste med njenim nastajanjem o sebi ali svojih sinovih odkrili kaj, česar prej niste vedeli?
To je pozitivna stran skupnega dela, da si postajaš vedno bližji. Tako si poveš marsikaj, za kar nikoli ni bilo pravega časa. To skupno družinsko delo je za medsebojni odnos lahko zelo koristno in velik privilegij. In tu za očetovske pokroviteljske prijeme ni prostora.
Veliko staršev svoje otroke vse življenje vidi kot otroke. Kdaj ste Vida in Domna prvič zares začeli dojemati kot odrasla moška – in kdaj ste začutili, da se lahko tudi vi naslonite nanju?
Bil sem zelo ponosen, ko sta šla na svoje. To je pomenilo, da sta pogumna in samozavestna. Da želita voditi svoje življenje po svoji volji in ne v varnem hotelu mama. Danes sta samostojna in odločna človeka.
Umetniška tradicija se pri Valičevih prenaša že skozi več generacij. Če bi želeli po tej poti tudi vnuki, bi bili tega veseli ali bi jim glede na vse, kar veste o tem poklicu, svetovali, naj dobro premislijo?
Vsak mora najti poklic, v katerem uživa in za katerega je sposoben. Samo nadaljevati družinsko tradicijo samo zato, ker se ti to zdi fino, je premalo in lahko zelo nesrečno. Pri igralskem poklicu, kot pri vsakem umetniškem, je potrebno tudi nekaj sreče.
Imate že tudi dva vnuka. Kaj vam je dedkovstvo prineslo v življenje, česar niste pričakovali?
Spoznanje in občutek sreče, da gre življenje naprej. Meni ta čudež življenja veliko pomeni. In sem hvaležen usodi za vnuke. Zlasti ker vidim, kako srečna sta sinova.
Koliko ste bili svojemu očetu podobni kot oče? Ste se pri vzgoji Vida in Domna kdaj zavestno odločili, da boste kaj naredili drugače od njega?
N a svojega očeta in mamo imam samo lepe spomine. Imela sta me zelo rada. In tak odnos, kot sem ga bil deležen jaz, bi rad prenesel na sinova. Da se spoštujemo in se imamo, preprosto povedano. radi.
Vaš oče je doživel 96 let. Je opazovanje njegove starosti vplivalo na to, kako danes sami gledate na staranje in leta, ki so pred vami?
Zagotovo! Oče je doživel 96 let in mama nekaj čez sto. Opazovati njuno starost, biti prisoten do njunih zadnjih dni pusti pečat. Pusti ti različna spoznanja in misli o človeškem bivanju in smrti. Njuna dediščina meni je bila njuno veselje do življenja.
V svoji karieri ste bili režiser, igralec, direktor, ustanovili ste Zlato paličico in Gledališče za otroke in mlade. Zdaj ste v pokoju. Ste se morali naučiti, da lahko brez slabe vesti tudi ničesar ne počnete?
Da. Brez slabe vesti lovim ribe in uživam v naravi, ki mi veliko pomeni.
Kaj vam danes pomeni dober partnerski odnos? Se je vaš pogled na ljubezen skozi leta zelo spremenil?
Mislim, da je ljubezen zelo pomembna za naše življenje. Da moramo vse življenje tudi verjeti vanjo. In spet je tukaj sreča. Imeti moramo srečo, da najdemo takšnega sočloveka, ki sprejema tvojo in daje svojo ljubezen. Kajti ljubezen ni sama po sebi umevna – je treba za to tudi kaj narediti.
Veliko vam pomenita morje in barka. Ste tam radi tudi sami? Ste človek, ki dobro prenaša samoto?
Da! Sem človek, ki dobro prenaša samoto, a ne preveč. Po drugi strani sem pa rad v družbi dobronamernih in veselih ljudi. V nasprotnem pa grem raje po svoje.
Dediščina se poigrava s staranjem, smrtjo in tem, kaj bo ostalo za nami. Se danes lažje šalite o lastni minljivosti kot nekoč ali so stvari, pri katerih tudi vaš humor odpove?
Marsikdaj se pošalim na svoj račun. Mogoče zato, ker imam občutek, da sem še mlad, da je še veliko pred mano. Kajti duh je še mlad, čeprav je vreča, v kateri je, že nekoliko starejša.
Kaj si pri 76 letih še želite doživeti?
Mnogo juh!
