Ko si velesile spet kažejo mišice z jedrskim oboroževanjem, se je pametno spomniti na podobne dogodke iz preteklosti, ki so pokazali, o kakšnih nevarnih nesmislih govorimo. Takšna je bila tudi tako imenovana kubanska raketna kriza leta 1962, nekakšen vrhunec hladne vojne, ki je vpletene in njihove zaveznike po svetu vsaj nekoliko in za nekaj časa prizemljil.
Hladna vojna, ki je eskalirala v tem dogodku, se je začela ob koncu druge svetovne vojne in trajala več desetletij, šlo pa je za politično, ideološko, gospodarsko, vojaško in tehnološko merjenje moči med ZDA in Sovjetsko zvezo. Vsaka od njiju imela tudi svoj zavezniški blok v drugih državah po svetu. Kubanska kriza hladne vojne ni ustavila, je pa na nekak način že napovedala njen konec, ki se je zares zgodil med letoma 1989 in 1991, ko je Sovjetska zveza razpadla na več držav, padali pa so tudi drugi komunistični režimi v vzhodni Evropi.
V hladni vojni se ZDA in Sovjetska zveza niso neposredno spopadale, kar ne pomeni, da je bilo to obdobje mirno. V številnih državah so namreč potekale vojne, v katerih sta obe velesili podpirali nasprotne strani, svet pa je v tem obdobju merjenja mišic celo večkrat prišel na rob neposrednega jedrskega spopada. Najnevarnejši tak primer je bila prav kubanska raketna kriza oktobra 1962.
Vročična pogajanja
Ko je ameriška vlada 15. oktobra izvedela, da Sovjeti na Kubi skrivoma nameščajo rakete z jedrskimi konicami, le 150 kilometrov od obale ZDA, je tedanji predsednik John F. Kennedy v ameriško pomorsko oporišče Guantanamo takoj poslal okrepitve. Sovjetskega partijskega voditelja Nikito Hruščova in kubanskega predsednika Fidela Castra je 22. oktobra 1962 uradno pozval, naj s tem takoj prenehata. Kaplja čez rob je bila, ko so Sovjeti sestrelili ameriško vojaško letalo, ki je preletavalo kubansko ozemlje in njihova oporišča.
Medtem je bilo na poti proti Kubi tudi ladjevje, na katerem so prevažali material za zgraditev jedrskega oporišča; in predsednik ZDA Kennedy je zagrozil, da bo ladjevje napadel. Če bi to dejansko storil, bi bil sovjetski odgovor najverjetneje pritisk na rdeči gumb in verjetno bi s tem celo sprožil tretjo svetovno vojno. Na srečo tega ni storil in so se dogovorili za pogajanja. Hruščov je nato pri tako imenovani orehovi črti te ladje ustavil in pristal na zahteve ZDA. Izpraznili so raketna oporišča, v zameno pa naj ZDA ne bi napadle Kube. Del tega sporazuma je bil tudi umik ameriškega jedrskega orožja iz Turčije.
Američani so namreč leta 1961 v Turčiji, ki je bila članica Nata, namestili rakete jupiter, šlo pa je za jedrske balistične rakete srednjega dosega, ki so lahko dosegle cilje na ozemlju Sovjetske zveze. Moskva jih je razumela kot neposredno grožnjo z jedrskim napadom.
Posledice za svet
Kuba je postala aktualna za Sovjetsko zvezo, ko se je nanjo obrnil kubanski voditelj Castro, da jim pomagajo po neuspeli invaziji v Prašičjem zalivu, ki so jo organizirale ZDA. Sovjeti pa so imeli proti ZDA seveda svoje interese, saj so želeli izravnati ameriško prednost v jedrskem orožju, kajti Američani so pred tem že namestili svoje jedrske konice v Veliki Britaniji, Italiji in Turčiji.
Odločilni dnevi kubanske krize med 14. in 28. oktobrom so pokazali, kako dejansko blizu sta bili velesili, da sprožita neposredne jedrske spopade. Štirinajstega oktobra je namreč ameriško vohunsko letalo U-2 posnelo fotografije sovjetskih raketnih oporišč na Kubi. Kennedy je 22. oktobra v televizijskem nagovoru razkril obstoj teh raket ter okoli Kube takoj organiziral pomorsko blokado, poimenovano karantena, da bi preprečil prihod novega sovjetskega orožja. Stanje pripravljenosti ameriške vojske se je 25. oktobra dvignilo na tako imenovani DEFCON 2, kar pomeni nevarnost pred jedrskim spopadom, 28. oktobra pa je Hruščov vendarle naznanil umik sovjetskih raket s Kube.
Trinajstdnevna vročica se je na srečo končala s sporazumom, med Moskvo in Washingtonom pa so vzpostavili neposredno telefonsko zvezo, ki jo poznamo pod imenom rdeči telefon. Kriza je vplivala tudi na podpis sporazuma o (delni) prepovedi jedrskih poskusov leta 1963.
Najpomembnejša zgodovinska ugotovitev je, da rešitev ni bila zmaga ene velesile nad drugo, temveč je šlo za kompromis v zadnjem trenutku, ki je obema omogočil »zmagoslavni« umik iz preteče jedrske vojne. V javnosti sta seveda obe strani govorili o teh napetosti s svoje pozicije, šele poznejši dostop do arhivov je razkril celotno vlogo tajne diplomacije in potek dogodkov.
Kubanska kriza je tako postala eden osrednjih primerov v zgodovini hladne vojne, kako lahko jedrsko odvračanje, politični pritisk in vojaška pripravljenost pripeljejo do izjemno nevarne situacije. Predvsem pa je pokazala, kako pomembno je, da politični voditelji tudi v takšnih razmerah ohranijo pogajalske možnosti. Kubanski predsednik Fidel Castro je sicer delno sodeloval v pogajanjih, pri končnem dogovoru pa ni imel odločilne besede, in je pri teh dogodkih na srečo potegnil kratko – njegovo maščevanje Američanom se ni izšlo.
