Festival temelji na tradiciji iz leta 1364, ko je mestni svet razglasil Rabske fjere v čast kralju Ludviku I. Velikemu, ki je mesto osvobodil beneške oblasti, in svetemu Kristoforju, zavetniku Raba. Nekoč je praznovanje trajalo štirinajst dni, zadnjih 25 let pa ga uspešno obujajo v tridnevni izvedbi, ki velja za eno najprivlačnejših kulturno-turističnih prireditev na Jadranu. Rabska fjera vsako leto privabi več tisoč domačih in tujih obiskovalcev, ki si želijo doživeti mešanico kulture, zgodovine in zabave.
Dogajanje se je začelo v večernih urah. Mnogi obiskovalci so lahko dan preživeli na eni od številnih rabskih plaž, zvečer pa so se prepustili srednjeveškemu vzdušju, ki je trajalo pozno v noč. Že ob prihodu na trg je bilo mogoče slišati srednjeveško glasbo, mestne ulice pa so napolnili družine, pari in skupine prijateljev.
Po mestu skoraj ni bilo ulice brez stojnic z rokodelskimi izdelki in prikazi starih obrti. Udeleženci so zato lahko od blizu spremljali izdelavo usnjenih pasov, pletenje ribiških mrež in košar ter obdelavo kamna. Marsikateri mojster si je z veseljem vzel čas in zainteresiranim odgovoril na vprašanja o obrti ali sami fjeri. Stojnice so ponujale tudi lokalne izdelke, zaradi česar so se številni obiskovalci domov vrnili s kakšnim kosom keramike ali izdelkom iz ovčje volne. Poseben čar je dogodku dalo tudi dejstvo, da so pri njem sodelovale vse generacije.
Vonj po šulčićih in zvok samostrelov
Sprehod med stojnicami so spremljali vonji tradicionalnih jedi. Med najbolj iskanimi so bili ocvrti šulčići, ki so jih ponujali klasične s šunko in sirom ter sladke s sladkorjem ali čokoladnim namazom. Najdaljša vrsta se je vila na Trgu svobode, kjer so obiskovalci lahko spremljali pripravo testa in cvrtje.
Prodajalka, ki je testo mešala skoraj vso noč, je z nasmehom povedala: »Za en večer porabimo 60 kilogramov moke.« Pa so jo od večurnega gnetenja testa kaj bolele roke? »Bolečin v rokah ne čutim, dokler se ne uležem v posteljo,« je pojasnila. Vidno je bilo, da jo delo veseli, med drugim tudi zato, ker je obiskovalcem lahko ponudila dobro hrano ob nepozabnem festivalu. Veliko zanimanja je pritegnila tudi priprava svežih rib na žaru, obiskovalci pa so na stojnicah pokušali tudi druge lokalne dobrote, kot je rabska torta. Ta je prepoznavna po svoji obliki polža in okusu mandljev, maraskina in sladkorja v prahu.
Dogajanje pa se ni ustavilo le pri kulinariki. Ulice so napolnili ulični umetniki, plesalci z ognjem in zastavami ter glasbeniki. Obiskovalci so se ob njihovih točkah ustavljali, fotografirali nastopajoče in jih nagradili z dolgim aplavzom. Čeprav je sobotno dogajanje nekoliko zmotil dež, to festivala ni ustavilo. Rabska fjera namreč vedno poteka na iste datume ne glede na vreme.
Vrhunec Rabske fjere je bil zadnji večer, na dan svetega Kristoforja, ko so potekale tradicionalne viteške igre rabskih samostrelcev. Na Trgu sv. Kristoforja so se že pred začetkom dogodka začele zbirati množice, ki so si rezervirale najbolj pregledne točke, med drugim na stopnicah, na obzidju, nekateri domačini pa so dogajanje opazovali kar skozi okna hiš.
Tudi vitezi so bili pred dogodkom v mestu. Eden od njih je svojega prijatelja vprašal: »Ali imaš kakšnega ptiča, ki bi se mi lahko za srečo pokakal?« Sreče mu na koncu ni uspelo priklicati na tak način, a tekmovanje je bilo kljub temu napeto. Vitezi so težke samostrele dolgo in natančno merili proti več metrov oddaljeni tarči, gledalci pa so zadetke lahko od blizu videli tudi na velikem zaslonu. Največ navdušenja je požel Josip Barčić, ki je osvojil prvo mesto, drugo je pripadlo Ivici Macoliću, tretje pa Luki Leonu Škapulu. Viteške igre potekajo nekajkrat na leto. Poleg Rabske fjere si jih je mogoče ogledati tudi na dan mesta Rab 9. maja, ob dnevu državnosti Republike Hrvaške 30. maja in pa na praznik Marijinega vnebovzetja 15. avgusta.
Ko je ura odbila polnoč, je nebo nad pristaniščem razsvetlil piroglasbeni ognjemet. Gostje so zapuščali terase lokalov ob obali, da bi ujeli najboljši razgled. Praznovanje se je nadaljevalo dolgo v noč ob koncertu skupine Gipsy Kings by André Reyes.
