Odprte partnerske zveze in poliamorija postajajo vse bolj sprejemljiva oblika intimnih odnosov. Raziskava nemške platforme Parship iz leta 2023 je pokazala, da bi si 35 odstotkov vprašanih lahko predstavljalo, da bi svojo zvezo vsaj spolno odprli. Takšno možnost je navedlo 45 odstotkov moških in 25 odstotkov žensk, poroča Focus.
O poliamorni zvezi, pri kateri ima posameznik hkrati čustvene in spolne odnose z več ljudmi, je razmišljalo 27 odstotkov sodelujočih. Tudi tu je bila razlika med spoloma izrazita: takšno možnost je kot sprejemljivo ocenilo 36 odstotkov moških in 17 odstotkov žensk. Dejansko je poliamorijo že preizkusilo deset odstotkov vprašanih.
Za primerjavo: leta 2017 so v raziskavi Parship poliamorno partnersko zvezo potrdili le trije odstotki vprašanih.
Poliamorija ni enaka odprti zvezi
Švicarska psihoterapevtka in seksologinja Ursina Donatsch v svoji knjigi Povezani in kljub temu svobodni (Verbunden und trotzdem frei) pojasnjuje različne oblike odprtih partnerskih odnosov.
Poliamorija je ena od oblik tako imenovane sporazumne nemonogamije. Ta vključuje različne modele: nekateri pari dovoljujejo spolne odnose z drugimi, vendar ohranjajo čustveno ekskluzivnost, drugi imajo več enakovrednih romantičnih in spolnih partnerjev, tretji pa poleg primarne zveze vzpostavljajo tudi sekundarna partnerstva.
Ključna razlika v primerjavi z nezvestobo je, da so vsi vpleteni seznanjeni z razmerami in se z njimi strinjajo.
Donatschova poudarja, da poliamorija ni toliko osebnostna lastnost kot sposobnost, ki jo je mogoče razvijati. »Poliamorno živeči ljudje so običajno zelo dobri pri razmišljanju o lastnih potrebah in njihovem izražanju partnerju,« pravi psihoterapevtka.
Odprte zveze zahtevajo več zavezanosti, ne manj
Ena največjih zmot o poliamoriji je prepričanje, da pomeni predvsem več osebne svobode in manj obveznosti. Donatschova meni ravno nasprotno.
»V odprtih zvezah je potrebna še veliko večja zavezanost kot v monogamnih partnerstvih,« poudarja.
Ker takšni odnosi nimajo vedno običajnih družbenih in pravnih okvirov, ki jih zagotavlja tradicionalna zakonska zveza, morajo partnerji občutek varnosti graditi drugače. To zahteva veliko pogovorov, dogovorov in prevzemanja odgovornosti.
Pri tem je pomembno tudi ravnovesje med dvema temeljnima človekovima potrebama: željo po samostojnosti in potrebo po varnosti oziroma povezanosti. Koliko ene in druge potrebuje posameznik, je odvisno tudi od življenjskega obdobja. Dogovori, ki ustrezajo mladim parom, morda ne bodo primerni za partnerja, ki imata otroke ali sta v poznejšem življenjskem obdobju.
Ljubosumje ostaja eden največjih izzivov
Tudi v poliamornih zvezah ljubosumje ne izgine. Nasprotno, po izkušnjah Donatschove je to ena najpogostejših težav.
Pogosto se pojavi zaradi primerjanja z drugimi partnerji, negotovosti, dvomov vase in strahu pred izgubo odnosa. Psihoterapevtka opozarja, da nenehno primerjanje posameznikov in razmerij praviloma ne pomaga, temveč lahko negotovost še poveča.
Prav tako ni dobro potlačiti ljubosumja zgolj zato, ker naj bi bilo v odprti zvezi nezaželeno.
Namesto tega je treba ugotoviti, kaj se skriva za neprijetnim občutkom. Je to strah pred zapuščenostjo, zavist, pomanjkanje samozavesti ali občutek, da lastne potrebe niso zadovoljene?
Donatschova svetuje, da si posameznik najprej vzame čas za umiritev, na primer s sprehodom ali pogovorom s prijateljem, nato pa se s partnerjem pogovori o vzrokih svojih občutkov.
Pomembno je tudi veselje ob partnerjevi sreči
V odprtih zvezah se lahko pojavi tudi občutek, da morata partnerja vse izkušnje in pozornost strogo izenačevati. Če eden počne nekaj z drugim partnerjem, se lahko drugi počuti dolžnega zahtevati enako zase.
Donatschova opozarja, da takšno obračunavanje ni koristno niti v monogamnih niti v poliamornih odnosih.
Za odprte zveze je pomemben še en pojav: gre za občutek veselja ob tem, da partner doživlja nekaj lepega z drugo osebo. To je neke vrste nasprotje ljubosumja, vendar ne pomeni, da neprijetni občutki izginejo.
Takšen pogled lahko okrepi zaupanje in povezanost, vendar mora biti dolgoročno zagotovljeno ravnovesje. Če se potrebe enega partnerja nenehno zadovoljujejo na račun drugega, je treba dogovore ponovno pretehtati.
Prehod v odprto zvezo zahteva pripravo
Preoblikovanje monogamne zveze v poliamorno Donatschova primerja s skupnim potovanjem v neznano deželo. Na takšno pot se ni priporočljivo odpraviti nepremišljeno.
Pari, ki so že prej veliko govorili o svojih čustvih, željah in potrebah, se lahko spremembe morda lotijo sami. Kadar pa je komunikacije v zvezi malo ali si odprtega odnosa želi samo eden od partnerjev, je lahko koristna tudi pomoč terapevta.
Psihoterapevtka ob tem poudarja, da večja odprtost glede različnih oblik partnerskih odnosov ne pomeni konca monogamije. Gre predvsem za možnost, da posamezniki in pari sami najdejo obliko odnosa, ki jim ustreza.
»Noben odnos preprosto ne obstaja sam od sebe,« opozarja Donatschova. Vsak zahteva nenehno skrb in vzdrževanje, ne glede na to, koliko ljudi je vanj vključenih.
