Na prostrani ravnici Salisbury v južni Angliji že približno pet tisoč let stojijo mogočni kamniti velikani. Stonehenge je eden najslavnejših prazgodovinskih spomenikov na svetu, pa vendar o njem še vedno ne vemo vsega. Zakaj so ga postavili? Kako so ljudje brez sodobnih strojev premikali več ton težke kamne? In predvsem, od kod so jih sploh pripeljali?
Prav zadnje vprašanje je znanstvenikom znova povzročilo precej preglavic. Tokrat zaradi posebnega, približno šest ton težkega kamna, ki leži v osrednjem delu Stonehengea. Imenujejo ga oltarni kamen, čeprav ni dokazano, da so ga naši davni predniki res uporabljali kot oltar.
Še pred dvema letoma je kazalo, da so raziskovalci končno rešili uganko njegovega izvora. Zdaj pa je nova geološka raziskava pokazala, da je bila njihova razlaga vsaj preveč samozavestna.
Najprej Wales, nato Škotska
Dolga desetletja so strokovnjaki domnevali, da oltarni kamen izvira iz Walesa, od koder so v Stonehenge pripeljali tudi nekatere druge kamnite bloke. Toda leta 2024 je mednarodna skupina znanstvenikov z naprednimi analizami mineralov in drobnih kristalov v kamnini ugotovila, da se njegova sestava ne ujema z valižanskimi kamninami.
Namesto tega so raziskovalci našli podobnosti s peščenjaki na severovzhodu Škotske, več kot 700 kilometrov od Stonehengea. Odkritje je vzbudilo veliko pozornosti. Če je kamen res prišel od tam, kako so ga prazgodovinski ljudje spravili tako daleč?
So ga vlekli po kopnem? So ga prevažali po morju na preprostih plovilih? Ali pa so ga morda premaknili ledeniki, ljudje pa so ga pozneje našli bližje kraju, kjer danes stoji?
Zdaj se je zgodba ponovno zapletla.
Geologi so iskali zaman
Kot je pred dnevi poročal britanski časnik The Guardian, je mednarodna skupina znanstvenikov opravila doslej najobsežnejšo geološko preiskavo oltarnega kamna. Raziskovalci so podrobno preučili njegovo mineralno in kemično sestavo, analizirali drobce, shranjene v muzejskih zbirkah, ter primerjali približno 70 vzorcev kamnin s škotskih nahajališč.
Toda rezultati niso bili takšni, kot so pričakovali. Na pregledanih območjih severovzhodne Škotske niso našli kamnine, ki bi se po vseh ključnih značilnostih ujemala z oltarnim kamnom. To pomeni, da dosedanje domneve o njegovem natančnem izvoru niso potrjene.
Profesor Duncan Pirrie z Univerze South Wales, ki je vodil raziskavo, je pojasnil, da so z različnimi analizami dobili doslej najjasnejšo sliko sestave skrivnostnega kamna. Čeprav njegovega izvora še niso odkrili, zdaj precej bolje vedo, kakšno kamnino morajo iskati. Raziskava je bila objavljena v znanstveni reviji Journal of the Geological Society.
Kako premakniti šest ton?
Oltarni kamen je dolg približno 4,9 metra. Danes leži deloma pogreznjen v tla, pod podrtimi deli večjih kamnitih konstrukcij, zato ga obiskovalci Stonehengea pogosto niti ne opazijo. Toda njegova zgodba bi lahko razkrila veliko o ljudeh, ki so spomenik gradili. Če so ga res pripeljali iz več sto kilometrov oddaljenega kraja, je moral biti prevoz izjemen organizacijski podvig. Takšno delo bi zahtevalo številne ljudi, natančno načrtovanje in sodelovanje skupnosti, ki so živele daleč druga od druge.
Znanstveniki že dolgo razpravljajo o tem, ali so graditelji Stonehengea uporabljali lesene sani, valje, vrvi in preprosta plovila. Poskusi so pokazali, da je mogoče tudi zelo težke kamne premikati s sorazmerno preprostimi pripomočki, če sodeluje dovolj ljudi. Toda to še ne pomeni, da vemo, kako so prenesli prav oltarni kamen.
Nekateri raziskovalci dopuščajo tudi možnost, da so pri premikanju kamnin v davni preteklosti sodelovali ledeniki. Vendar za zdaj ni prepričljivih dokazov, da bi prav takšen naravni prevoz pojasnil pot oltarnega kamna do Stonehengea.
Uganka še ni rešena
Nova raziskava ne pomeni, da so znanstveniki povsem opustili Škotsko. Pomeni predvsem, da pregledana nahajališča ne ponujajo prepričljivega odgovora. Iskanje se zato nadaljuje tudi drugod, med drugim na drugih območjih Škotske, v severni Angliji in na Irskem. Profesor Richard Bevins z Univerze Aberystwyth, ki že več let raziskuje izvor kamnov v Stonehengeu, poudarja, da je izključevanje napačnih možnosti pomemben del znanstvenega dela. Vsaka nova analiza nekoliko zoži območje iskanja.
In prav v tem je posebna privlačnost Stonehengea. Čeprav ga vsako leto obiščejo množice turistov in ga znanstveniki raziskujejo že stoletja, še vedno skriva presenetljivo veliko ugank.
