Mošejo, zgrajeno po naročilu sultana Sulejmana Veličastnega in po načrtih glavnega osmanskega arhitekta Mimara Sinana, so odprli za molitve 15. oktobra 1557. Kompleks poleg verskega objekta vključuje medrese, bolnišnico, javno kuhinjo, turško kopel in druge stavbe, ki odražajo osmansko razumevanje urbanističnega načrtovanja in družbenega življenja. Sinan je mošejo, ki že stoletja zaznamuje panoramo Carigrada, sam opisal kot svoje mojstrsko delo.
Kaya Üçer, izredni profesor na Univerzi lepih umetnosti Mimara Sinana, je povedal, da je obnova razkrila številne doslej neznane arhitekturne podrobnosti. Med najzanimivejšimi odkritji so glinene posode, vgrajene med opeke v kupoli. Njihov obstoj je bil dolgo predmet pripovedi in ugibanj.
Restavratorji so jih odkrili med pregledovanjem razpok v kupoli. Posode so bile postavljene pokončno, v pravilnih razmikih in cikcakastem vzorcu. Vsaka ima odprtino na dnu, njihovo akustično funkcijo pa so potrdili tudi s preizkusi.
»To je končno potrdilo dolgoletni mit,« je dejal Üçer. Zasnova kupole omogoča jasno širjenje zvoka brez motečega odmeva. »Tudi če stojite na nasprotnih koncih kupole, se lahko slišite, kot da bi stali neposredno drug ob drugem,« je ponazoril.
Sledi prvotnih poslikav
Restavratorji so pod poznejšimi nanosi barve iskali tudi izvirne okrasne motive iz Sinanovega časa. S pomočjo ultravijolične svetlobe in odstranjevanja plasti barve so našli sledi starejše baročne dekoracije, vendar le na posameznih delih. »Če bi okraski prekrivali celotno kupolo, bi jih razkrili in omogočili obiskovalcem, da si jih ogledajo,« je povedal Üçer.
Omejene najdbe kažejo, da so pred dokončno izbiro okrasitve verjetno preizkusili dve različni zasnovi. Izvirne motive iz 16. stoletja, med njimi vzorce rumi, značilne za klasično osmansko umetnost, so odkrili tudi v arkadah in sultanovi loži.
Edinstveni primer, kot poslikava na kovini
Posebno pozornost je zahteval kaligrafski napis na kupoli, ki ga tradicija pripisuje Ahmedu Karahisariju, zgodovinski viri pa kot avtorja navajajo njegovega učenca Hasana Čelebija. Restavratorji so ugotovili, da je izdelan na kovinskih ploščah, odpornih proti koroziji, pritrjenih z velikimi žeblji. Za napisom je cinkasta podlaga v lesenem okvirju, prekritem z zlatimi lističi.
»To je edinstven primer, edini takšen, ki sem ga kdaj videl – skoraj kot poslikava na kovini,« je poudaril Üçer. Ko je ekipa ugotovila, da v napisu manjka črka, se je posvetovala s kaligrafi in znanstvenim odborom, nato pa jo dodala.
Obnova za prihodnja desetletja
Obnova je trajala približno sedem let, toliko kot gradnja mošeje. Po Üçerjevih besedah je bilo delo opravljeno tako temeljito, da večji poseg predvidoma ne bo potreben naslednjih 50 let.
Obnova je pokazala tudi pomen prilagajanja materialov lokalnim razmeram. Za zaščito zunanjosti so uporabili premaz mednarodnega proizvajalca, vendar se je na površini že po dveh do treh mesecih pojavila zelenkasta obarvanost. Proizvajalec je nato več mesecev prilagajal sestavo premaza podnebnim razmeram v Carigradu. Po ponovnem preizkusu je obarvanost izginila, zaščitne lastnosti pa so ostale nespremenjene. »To mesto ima svoje posebne razmere, zato sem spoznal, kako pomembni so lokalni materiali pri restavratorskih delih,« je sklenil Üçer. Opozoril je na vpliv kakovosti zraka, vlažnosti in sončne svetlobe, ki lahko bistveno vplivajo na obstojnost materialov.
