Italijanski upokojenec Giorgio Dionisi, ki se je nedavno preselil v Trentino, je na dnu stare skrinje odkril hranilno knjižico, izdano na ime njegovega očeta. Izkazalo se je, da je na njej ostalo 100 lir, ki jih po zadnjem vpisu leta 1946 ni nihče dvignil.
Bančni račun je bil odprt 16. avgusta 1945. V knjižici ni bil zabeležen le en polog, temveč številne transakcije, tako vplačila kot dvigi. Zadnji vpis je datiran na 26. oktober 1946.
Gre za obdobje, ki ga je zaznamovalo turbulentno povojno dogajanje. Ko je bila knjižica odprta, je bila druga svetovna vojna tik pred koncem, zadnji vpis pa je nastal nekaj mesecev po italijanskem referendumu, na katerem so se prebivalci 2. junija 1946 odločili za republiko.
Iz 100 lir do 18.000 evrov?
Dionisi se je za vrednost starega pologa začel zanimati, ko je v časopisu prebral o podobnem primeru. Sorodnih primerov, kot kaže, ni tako malo, saj v Italiji deluje združenje Associazione Italia, ki se med drugim ukvarja z izterjavo sredstev s starih bančnih knjižic in vrednostnih papirjev.
Po oceni, ki jo je naročilo združenje, bi lahko 100 lir iz leta 1946 po upoštevanju revalorizacije, obresti in kapitalizacije danes predstavljalo približno 18.000 evrov.
Na Dionisijevo pobudo nameravajo zahtevek za izplačilo nasloviti na Banko Italije in UniCredit, v katerega današnjo bančno skupino je skozi zgodovino prešel takratni veronski finančni zavod.
Veliko vprašanje pa je, ali bo banka priznala zahtevek. Ključna težava je zastaranje. Združenje vztraja, da bi moral zastaralni rok začeti teči šele z dnem, ko je bila knjižica najdena, pri čemer se sklicuje na 2935. člen italijanskega civilnega zakonika. Banka bi takšno razlago lahko izpodbijala.
