Kalifornija je zahodna država v ZDA, ki meji na Tihi ocean in s 37.692.000 prebivalci danes velja za najgosteje poseljeno in ekonomsko najmočnejšo ameriško državo. K ZDA so se priključili natanko na ta dan leta 1850, kot 31. zvezna država, in s tem postali svobodna država. Pred tem so bili španska in nato mehiška pokrajina. V ameriško-mehiški vojni je poražena Mehika leta 1848 ozemlje izročila ZDA. A še preden je izgubila Kalifornijo, je bilo zlato pri Sutter's Millu že odkrito.
Novica o najdišču zlata se je razširila po svetu in sprožila pravo zlato mrzlico. V samo dveh letih je popolnoma spremenila podobo pokrajine. Iz razmeroma mirne, redko poseljene mehiške pokrajine je nastala eksplozivno rastoča družba, ki je leta 1850 že zahtevala status ameriške zvezne države. Z zlato mrzlico so prišli Mehičani, Kitajci, Čilenci, Perujci, Evropejci in drugi. Kalifornija je bila tako že ob svojem nastanku izrazito multikulturna družba.
Španski, mehiški in ameriški interesi
Prvotni prebivalci Kalifornije so bili Indijanci, ki so živeli predvsem ob rekah, jezerih, obali in na območjih, bogatih s hrano. Leta 1542 je ob kalifornijski obali priplul španski raziskovalec Juan Rodríguez Cabrillo, vendar so Španci območje kolonizirali šele v 18. stoletju. Zgradili so trdnjave in naselbine ter ustanovili 21 frančiškanskih misijonov. Staroselce so pokristjanjevali tudi s silo. Hkrati so bili misijoni pomembna gospodarska in kolonizacijska središča.
Leta 1821 so ozemlje zavzeli Mehičani in Kalifornija je postala Alta California oziroma Zgornja Kalifornija, precej večja od današnje Kalifornije. Po sekularizaciji misijonov so njihova zemljišča prešla v zasebne roke. Na velikih posestvih oziroma ranchosih so se razvili živinoreja, kmetijstvo in trgovina. San Francisco je bil tedaj majhno naselje, imenovano Yerba Buena, notranjost pa je bila skoraj povsem podeželska. A v Kalifornijo so že prihajali prvi ameriški naseljenci, kar je počasi spodkopalo mehiško oblast.
Odločilen preobrat je prinesla ameriška ideja Manifest Destiny, prepričanje, da je širitev ZDA čez severnoameriško celino zgodovinsko nujna. Po priključitvi Teksasa leta 1845 so se odnosi z Mehiko zaostrili in leta 1846 je izbruhnila ameriško-mehiška vojna. Ameriške sile so hitro prevzele nadzor nad Kalifornijo, vojna se je končala s pogodbo iz Guadalupe Hidalga 2. februarja 1848. ZDA so Mehiki za ozemlje plačale petnajst milijonov dolarjev.
Zlato je spremenilo vse
Nekaj dni prej, 24. januarja 1848, je James W. Marshall pri Sutter's Millu ob reki American odkril zlato. Novica se je sprva širila počasi, vendar se je vedelo, da gre za izjemno odkritje. Leto po odkritju pa se dejansko začela tako imenovana velika kalifornijska zlata mrzlica. V Kalifornijo so prihajali ljudje z vzhoda ZDA in iz drugih delov sveta. Med ameriškimi priseljenci so postali znani kot Forty-Niners. V prvih letih je prišlo približno 300.000 ljudi. Majhna naselja so se v nekaj mesecih spremenila v mesta, San Francisco pa je iz majhnega pristanišča zrasel v pomembno trgovsko in finančno središče. Kalifornija je doživela eksplozivno rast.
Zlata mrzlica pa je ustvarila problem, ki ga Washington ni mogel več ignorirati. Kalifornija je postajala čedalje bolj gosto poseljena in gospodarsko pomembna. Leta 1849 so se zato predstavniki prebivalstva zbrali v Montereyju, pripravili ustavo in jo 13. novembra 1849 potrdili z veliko večino. Washingtonu so nato poslali prošnjo za sprejem v unijo in takoj zahtevali status zvezne države, kar ni bil običaj.
Problem suženjstva
Leta 1850 so bile ZDA globoko razdeljene med svobodne države na severu in suženjske države na jugu. Ravnotežje med obema blokoma je bilo politično zelo občutljivo. Kalifornija se je ZDA hotela priključiti kot svobodna država, brez suženjstva, to pa je bilo za južne države problematično, ker bi se spremenilo razmerje sil v senatu. Problem je nastal tudi zato, ker je bila Kalifornija po svoji zemljepisni legi deloma južno od meje iz misurijskega kompromisa iz leta 1820. Z njim so ZDA določile, da je severno od 36°30′ severne zemljepisne širine suženjstvo prepovedano, južno od te črte pa načeloma dovoljeno. Ko so ZDA po vojni z Mehiko pridobile ogromna nova ozemlja na zahodu, se je zato postavilo vprašanje, ali lahko na teh ozemljih dovolijo suženjstvo ali ne.
Krizo je poskušal rešiti eden največjih ameriških politikov tistega časa, Henry Clay iz Kentuckyja. Predlagal je paket ukrepov, ki ga poznamo kot kompromis leta 1850. S petimi zakoni je skušal zadovoljiti severne in južne interese. Na ozemljih Nove Mehike in Utaha so vprašanje suženjstva rešili po načelu ljudske suverenosti, rešil se je tudi spor med Teksasom in Novo Mehiko, Washington pa je odpravil trgovino s sužnji v prestolnici. Kompromis je bil v bistvu politična kupčija: sever je dobil Kalifornijo kot svobodno državo, jug pa je dobil strožjo zaščito sistema suženjstva. Enajst let miru je nato prekinila ameriška državljanska vojna.
Pogrom nad staroselci
Čeprav je bila Kalifornija svobodna država, to ni pomenilo, da je bila družba rasno enakopravna. V kalifornijski politiki so bili prisotni močni rasni predsodki glede temnopoltih, staroselcev, Kitajcev in drugih skupin. Najhujše posledice ameriškega prihoda so občutila staroselska ljudstva. Že španska in mehiška kolonizacija sta njihove skupnosti močno prizadeli, z zlato mrzlico pa se je nasilje le še stopnjevalo. Staroselce se je pobijalo, sililo v delo, nasilno ločevalo od družin. Kalifornijska oblast je namreč sprejela zakonodajo, ki je omogočala različne oblike prisilnega dela in odvzemanja otrok ter finančno podpirala pohode proti staroselskim skupnostim.
Zato ima 9. september 1850 v bistvu dve zelo različni zgodovinski podobi. Za ZDA je to dan rojstva nove zvezne države in velik korak ameriške širitve proti Pacifiku. Za številne staroselske skupnosti pa še en mračen dan v zgodovini, ko so izgubile svojo zemljo in kulturno avtonomijo.
