Konec tridesetih let je bolj kot ne postalo jasno, da svet drsi v vojno velikih razsežnosti. Tudi Japonska ni bila izjema. Že pet desetletij je gradila svoj imperij, ki je poleg Tajvana, Koreje in številnih tihomorskih otokov obsegal tudi precejšen del celinske Kitajske. Prav s Kitajsko se je Japonska zapletla v vojno velikega obsega, a je tudi vedno bolj drsela v konflikt z zahodnimi državami, ki so jo vse bolj pojmovale kot grožnjo svojim interesom. Sledila so leta sankcij, ki so 7. decembra 1941 odnesla pokrov z brbotajočega lonca: japonska mornarica je napadla Pearl Harbour in vojna je postala svetovna. Druga svetovna vojna je prinesla vzpon letalstva, ki je postalo eden izmed odločujočih dejavnikov v spopadih.
Japonska ni imela enotnega letalstva, ampak sta imeli mornarica in kopenska vojska vsaka svoje letalske formacije. Konec tridesetih let je bila hrbtenica mornariškega letalstva letalo mitsubishi A5M, ki pa je postajalo zastarelo. Leta 1937 je mornarica razpisala natečaj za letalo, ki bi bilo najmodernejše na svetu. Zahteve so bile tako ostre, da se je odzvala edino družba Mitsubishi, ki je imela izvrstnega konstruktorja Jira Horikošija. Pod njegovim vodstvom je nastalo letalo mitsubishi A6M zero. Marca 1939 je bil prvi prototip zgrajen.
Letalo se je izkazalo kot odlično. Imelo pa je nekaj pomanjkljivosti, največja je bila, da so bila krila nekoliko krhka. Vendar se s tem ni nihče pretirano ukvarjal. Letalo so tako nujno potrebovali, da so v nekaj mesecih zagnali serijsko proizvodnjo. In imelo je veliko možnosti, da se takoj izkaže. Druga kitajsko-japonska vojna (1937–1945) je bila namreč v polnem razmahu. Leta 1940 je bilo letalo poslano v boje. Kitajsko letalstvo je bilo v tem času opremljeno s sovjetskimi ter ameriškimi letali in učinek novega japonskega letala na kitajskem nebu je bil podoben, kot če bi vrgli ščuko med krape. Letalo zero je preprosto počistilo nebo nad Kitajsko. V enem od tovrstnih spopadov je trinajst letal zero sestrelilo kar 27 lovcev I-15 in I-16 brez lastnih izgub.
ZDA so imele v tem času na Kitajskem paravojaško letalsko formacijo Ameriški prostovoljski korpus, znano tudi pod imenom Leteči tigri, ki je bila opremljena z letali curtiss P-40 warhawk. Enoti je poveljeval general Claire Lee Chennaut. Prav kmalu je na podlagi slabih izkušenj z japonskimi letali o novem japonskem lovcu poročal v Washington. V poročilu je precej pravilno opisal zmogljivosti pa tudi morebitne slabe lastnosti nasprotnika in podal predloge, kako se mu zoperstaviti. Vendar je bil to čas, ko so bili na zahodu še vedno zaslepljeni s staro pravljico, da znajo Japonci samo kopirati in da njihova zastarela letalska industrija ne more v zrak poslati konkurenčnih letal. Njegovo poročilo so tako za leto dni enostavno pospravili v predale.
Streznitev je bila huda. Zahodne države so na japonsko početje na Kitajskem in Indokini reagirale s sankcijami. Japonska kot gorata država brez surovinskih virov je bila s sankcijami na premog, železo in predvsem nafto potisnjena v kot. 7. decembra 1941 so jim popustili živci in z napadom na Pearl Harbour je vojna postala svetovna. V ofenzivi, ki je trajala dobrega pol leta, sta japonska vojska in mornarica zavzeli Filipine, Indonezijo, prišli do vrat Indije v Burmi ter najpomembneje, zavzeli širjave Tihega oceana vse tja do Avstralije, Nove Gvineje in Salomonovih otokov globoko na jugovzhodu. Vse je kazalo na to, da bodo prekinjene pomorske povezave z ZDA.
Ob začetku vojne je imela Japonska na razpolago nekaj čez 500 letal zero, saj se je velikoserijska proizvodnja šele dobro začela. Kljub temu je bil uspeh te ofenzive mogoč prav na podlagi teh letal. Preprosto so bili boljši od vsega, kar so bili Američani in Britanci sposobni spraviti v zrak. Opravili so z nasprotnimi letali, kot so bili P-40, P-39 aircobra, hurricane in spitfire, ter s tem odpirali pot jatam bombnikov, ladjam in kopenski vojski.
Zahodni zavezniki so bili popolnoma obupani in so si divje prizadevali, da bi v roke dobili nepoškodovan primerek letala. Ta bi jim omogočil razumevanje nasprotnika, izboljšanje taktik letalskih bojev in gradnjo novih lovcev, ki bi bili zeru kos. Pa so bila vsa prizadevanja zaman. V bojih je bilo sestreljenih precejšne število japonskih letal, a so bile vse razbitine bolj kot ne v neuporabnem stanju.
Po drugi strani se je japonsko vodstvo kljub zmagoslavju prvih mesecev vojne globoko v sebi zavedalo, da je Japonska gospodarsko bistveno šibkejša od ZDA in da ne more računati na uspeh v dolgotrajni vojni. To je postalo v celoti jasno po drznem Doolittlovem napadu na Tokio 18. aprila 1942. Američani so takrat vkrcali bombnike B-25 na letalonosilko in z njimi napadli matično japonsko otočje.
Poveljnik japonske mornarice Isoroku Jamamoto se je zavedal, da mora čim prej zvabiti ameriško mornarico v odločilno bitko. Zmaga v njej in uničenje ameriškega nasprotnika bi Japonski omogočila sklenitev ugodnega miru in zavarovanje ozemeljskih pridobitev – zmago v vojni.
Odločilna bitka je potekala na morju pred atolom Midway na skrajnem severozahodnem delu Havajev. Jamamoto je spravil v pogon praktično celotno japonsko mornarico 128 vojaških ladij ter spremljajoče tankerje in transportne ladje. Vse skupaj je bilo zamišljeno kot velika prevara in nenaden napad na življenjsko pomembno vojaško oporišče. Del japonske mornarice naj bi nekaj dni prej izvedel slepilni napad na Aleute, otoško verigo pred obalo Aljaske. Slepilni napad bi zvabil ameriško mornarico na sever, v vmesnem času bi v glavnem napadu Japonci zavzeli Midway in ga uporabili kot odskočišče za osvojitev Havajev. Ko bi Američani spoznali prevaro, bi njihove letalonosilke ob vračanju s severa zaplule v past uničenja, ki bi jim jo pripravile japonske letalonosilke pod poveljstvom admirala Nagume.
Načrt je bil dobro pripravljen, vendar ni uspel. Japonci niso vedeli, da so se že nekaj mesecev prej Američani dokopali do japonskih šifer in so vedeli za njihove namene. Bitka pri Midwayu med 4. in 7. junijem se je končala s potopitvijo štirih japonskih letalonosilk za ceno ene ameriške in odločilnim japonskim porazom ter izgubo kakih 300 letal in njihovih posadk.
Admiral Hosogaja, ki naj bi vodil slepilni napad na Aleute, je imel na razpolago dve lahki letalonosilki, Junyo in Ryujo, pet križark, dvanajst rušilcev, šest podmornic, štiri amfibijske ladje za prevoz vojaštva ter podporne ladje.
Z njimi je napadel otoka Attu in Kiska ter glavno pomorsko ter glavno mornariško in letalsko oporišče na tem območju Dutch Harbor. V valu napadov tretjega junija so sodelovali bombniki nakajima B5N kate in lovci zero za zaščito.
Ob poletih so se japonski piloti znašli pred številnimi izzivi. Največji niti niso bili položaji sovražnika in obrambni ogenj s tal ali pa morebitni ameriški piloti, ampak izredno slabo vreme, ki je na tem območju stalnica.
Japonske sile niso oklevale z napadom. Med bombardiranjem in mitraljiranjem pristanišča in letaliških naprav je bil ob vsesplošnem streljanju s tal zadet tudi zero 19-letnega pilota Tadajošija Koge. Motor letala je bil zadet na najbolj neprijetnem mestu, in sicer je bila zadeta cevčica, ki je v motor dovajala olje. Japonski piloti so imeli nalogo, da morebitno razbitino uničijo, da bi preprečili, da pade v roke sovražnika. Spremljajoča pilota v letalih zero se v upanju, da je Koga preživel, nista odločila za kaj takega, podmornica pa o pristanku tudi ni bila obveščena.
Razbitino so iz letala CBY catalina opazili šele kakih pet tednov kasneje. Mornarica je skoraj nepoškodovano letalo spravila v San Diego. Na letalo se je v trenutku spravila množica ameriških letalskih mehanikov in 20. septembra je bilo že v pripravljenosti za polete in z ameriškimi oznakami. Preizkuševalni pilot Eddie R. Sanders je v naslednjem mesecu opravil 24 testnih poletov. Ti so v celoti razkrili skrivnosti letala zero. Do konca vojne so jih v dveh tovarnah izdelali skoraj 11.000.
Izkušnje z akutanskim zerom so bile tako ena izmed prelomnic v vojni na Pacifiku. Dandanes se je ohranilo le še nekaj letal zero, ki so po večini razstavljena po muzejih Japonske, ZDA, Avstralije in Velike Britanije. Nekaj pa jih je še vedno tudi brezhibnih in v letečem stanju. Letalo je imelo številne dobre lastnosti, pa tudi nekaj pomanjkljivosti. Vsekakor je legenda vojne na Pacifiku. Katerikoli pilot tako na japonski kot zavezniški strani bi na vprašanje, katero japonsko letalo je bilo najpomembnejše v vojni na Pacifiku, brez pomisleka odgovoril: zero.
