Vprašanje identitete jo spremlja že od nekdaj. Še danes se živo spominja predavanja na Univerzi Georgetown, kjer je profesor na tablo zapisal vprašanje: »Kdo si? Kaj te določa?« Sledili so pojmi: rasa, spol, vera, narodnost. »Vau!« si je mislila. »Rojena sem v Venezueli nemški materi, ki je odraščala v Španiji, in slovenskemu očetu. Odraščala sem v Švici, izobraževala sem se v Združenih državah, Grčija pa me je oblikovala, sprejela in mi dala korenine,« je pojasnila. Priznava, da nikoli ni zares pripadala nobenemu od teh krajev, a je danes bolj kot kjer koli drugje ukoreninjena vase. »Postopoma sem odvrgla oznake. Sem preprosto Tatiana. Spremembe so vedno strašljive. A so neizogibne,« je pred časom povedala za revijo Vanity Fair.
Zadnje leto je zanjo prineslo polno preizkušenj, ki so pritegnile veliko medijske pozornosti. Po 14 letih se je končal njen zakon z grškim princem Nikolaosom, kar je sovpadlo s skrivnostnim izginotjem njenega 53-letnega polbrata Attilia Brillembourga.
Boleča ločitev
Svojo zgodbo je pripravljena deliti. »Nikoli si nisem želela biti na naslovnicah ali v središču pozornosti. A v tem obdobju svojega življenja čutim, da lahko pomagam drugim. In če tega ne storim zdaj, kdaj bom?«
Ločitev od princa Nikolaosa, s katerim sta veljala za zgleden par, je bila boleča, a Tatiana o tem govori brez zamer. »Končati dolg zakon ni nikoli preprosto, vendar lahko to storiva z ljubeznijo in dostojanstvom, če ohraniva medsebojno spoštovanje,« pojasnjuje. Do grške kraljeve družine, katere del je bila skoraj dve desetletji, goji le hvaležnost. »Biti del grške kraljeve družine je pomenilo privilegij in čast. Naučila sem se ogromno o vrednotah, kot so ljubezen in služenje domovini ter družinska enotnost.« Poudarja, da bo nekdanjega moža vedno globoko spoštovala, saj brez njega ne bi živela v Grčiji. Kljub ločitvi ohranja kraljevi naziv in ostaja v Atenah, mestu, ki ga je vzljubila »skozi moževe oči«, danes pa nanj gleda z lastnim namenom – povezana z ljudmi, zgodovino in njihovo neuklonljivostjo.
Osebna tragedija
Njena zavezanost pomoči drugim izvira iz globoke osebne tragedije. Ko je bila stara komaj sedem let, je izgubila očeta, poslovneža slovenskega rodu Ladislava Vladimirja Blatnika, ki je naredil samomor. »Žalost te nikoli povsem ne zapusti. Naučila sem se živeti z njo, ne proti njej. Ta izguba je pustila nevidno sled, ki sem jo šele pred kratkim sprejela kot del svoje zgodovine, ne pa kot temno senco,« iskreno priznava. Ta dogodek je nedvomno oblikoval njeno pot in jo usmeril v zagovorništvo duševnega zdravja. Ustanovila je nevladno organizacijo Breathe in sodelovala z olimpijskimi športniki v kampanji za ozaveščanje. Izginotje polbrata je ponovno obudilo spomin na očetovo smrt in okrepilo njeno prepričanje, da moramo razbiti stigmo, ki moškim preprečuje iskanje pomoči.
Ponosna na identiteto
Svoje večplastne identitete ne vidi več kot breme, temveč kot vir moči. Njene korenine segajo v Latinsko Ameriko, kjer je do petega leta govorila le špansko in kjer še danes najde uteho v plesu in hrani. A ponosna je tudi na svojo slovensko dediščino, ki jo občasno deli s sledilci na družbenih omrežjih, kot je bil spomin na obisk Maribora. Po dveh desetletjih vloge popolne svakinje in princese je pripravljena biti zgolj to, kar je vedno bila: Tatiana. »Iskanje identitete se je spremenilo v praznovanje. Ne počutim se več razpeta med različnimi svetovi, temveč me ti opolnomočijo,« sklene. Pred njo je jesen, polna izzivov, vključno z zagonom podkasta, v katerem bo delila svojo zgodbo in gradila svet, ki bo bolj zdrav, zavesten in povezan.