Prvi vtis je skoraj enobarven: črna polja lave, rdečkasti kraterji in pepelnata pobočja pod sinje modrim nebom. Nato se v prizor prikradejo bele hiše, palme in vinske trte, skrite v pravilne vdolbine. Pokrajino sta najprej oblikovala ogenj in veter, pozneje pa človek, ki se je moral naučiti živeti skoraj brez vode.
Najbolj vzhodni med Kanarskimi otoki leži približno sto kilometrov zahodno od afriške obale. Meri 845,9 kvadratnega kilometra, najvišja točka pa doseže približno 670 metrov. Ker nima visokih gora, je izrazito suh: povprečno pade le okoli 115 milimetrov dežja na leto, stalnih vodotokov ni. Kljub temu je 42 odstotkov ozemlja zavarovanega, celoten otok pa od leta 1993 Unescov biosferni rezervat in z otočjem Chinijo tudi svetovni geopark.
Šest let, ki so spremenila otok
Geološka zgodovina Lanzarota se je začela pred približno 15 milijoni let, današnji obraz pa so mu dali izbruhi med letoma 1730 in 1736. Lava, pepel in žlindra so šest let preplavljali naselja in rodovitno zemljo, prizadeli približno četrtino otoka ter ustvarili eno največjih zgodovinskih polj lave na svetu. Zadnji izbruhi so sledili leta 1824.
Jedro pokrajine danes varuje narodni park Timanfaya. Skozi Montañas del Fuego, Ognjene gore, se obiskovalci odpravijo po nadzorovani poti, saj je hoja po krhkih poljih lave večinoma prepovedana. Med črnimi tokovi se dvigajo stožci v barvah rje, cimeta in žvepla, pod površjem pa toplota ni ugasnila, kar pokažejo geotermalni prikazi pri Islote de Hilario.
Vulkanski svet se ne konča na površju. Na severu je izbruh ognjenika La Corona ustvaril 7,6 kilometra dolg predor, katerega zadnjih 1,6 kilometra leži pod morjem. V delu, imenovanem Cueva de los Verdes, se je mogoče sprehoditi skozi galerije in dvorane, ki jih je izdolbla lava. V Jameos del Agua se je v porušeni del predora naselila morska voda. V njej živijo drobni beli slepi raki vrste Munidopsis polymorpha, endemiti, prilagojeni življenju v temi.
Jameos del Agua je obenem kraj, kjer se narava najjasneje sreča z umetnostjo Césarja Manriqueja. V Arrecifu rojeni umetnik in okoljski aktivist je po vrnitvi iz New Yorka razumel, da bo turizem otoku prinesel blaginjo, lahko pa mu odvzame značaj. V naravne votline je umestil poti, vrtove in koncertno dvorano, ne da bi preglasil skalo. Podobno je zasnoval Mirador del Río, skoraj neopazen razglednik nad La Gracioso, ter Jardín de Cactus, nekdanji kamnolom, z okoli 500 vrstami kaktusov.
Manriquejeva največja stvaritev je pravzaprav ves otok. Zavzemal se je za tradicionalno arhitekturo in javno nasprotoval nenadzorovani gradnji turističnih kompleksov. Njegova hiša v Tahícheju, zgrajena nad petimi vulkanskimi mehurji, danes gosti fundacijo, hiša v palmovem naselju Haría pa muzej.
Vino iz pepela in mesto med trdnjavami
Najboljši dokaz prilagodljivosti domačinov leži v La Gerii. Po izbruhih je prst prekril vulkanski drobir, imenovan picón. Kmetje so do stare zemlje izkopali tudi več kot dva metra globoke lijake, vanje posadili trto in vsako zaščitili s polkrožnim zidom iz lave. Picón zadržuje vlago, zid pa blaži veter. V tisočerih črnih vdolbinah prevladuje malvazija volcanica. Pridelava je ročna in donos majhen, vina pa sveža, mineralna in izrazito otoška.
Ob kozarcu malvazije sodijo na mizo nagubani krompirčki papas arrugadas z zeleno ali rdečo omako mojo, kozji sir, gofio iz praženega žita, enolončnice in ribe, ki jih je najbolje naročiti v obalnih vaseh, kot so El Golfo, Arrieta ali Órzola. El Golfo slovi tudi po zelenem lagunskem jezeru Charco de los Clicos, ki ga od oceana ločuje črna plaža.
Prestolnica Arrecife pokaže vsakdanjo stran otoka. Zrasla je ob naravnem pristanišču Charco de San Ginés, njeni trdnjavi pa spominjata na nekdanje napade z morja. Drugačno vzdušje ima Teguise, prestolnica do leta 1852, z belimi palačami, tlakovanimi ulicami in nedeljsko tržnico. Haría na severu je zeleni odmik med palmami, Yaiza na jugu pa izhodišče za Timanfayo, soline Janubio in obalo Los Hervideros.
Od valov Famare do tišine La Graciose
Lanzarote ima 169 kilometrov obale, ki se spreminja od temnih skal do svetlega peska. Na jugu so najbolj znani zalivi Papagayo, v zavetju naravnega območja Los Ajaches. Caletón Blanco na severu združuje bel pesek, črne skale in plitve turkizne tolmune. Povsem drugačna je dolga Famara pod mogočno pečino Risco de Famara. Veter in valovi privabljajo deskarje, tokovi pa zahtevajo previdnost; to ni vedno plaža za brezskrbno kopanje.
Iz Órzole vozijo ladje na La Gracioso, edini naseljeni otok arhipelaga Chinijo. Cest skoraj ni, poti so peščene, življenje pa se osredotoča na pristaniško vas Caleta de Sebo. La Graciosa je primerna za enodnevni izlet, vendar njen ritem najbolje razumejo tisti, ki ostanejo do večera, ko odide večina obiskovalcev.
Otok je mogoče obiskati vse leto. Zime so mile, poletno vročino blažijo pasati, občasno pa zrak prekrije calima, prah iz Sahare. Za raziskovanje je najbolj praktičen avtomobil, avtobusi oziroma guaguas pa povezujejo glavna naselja. Za Timanfayo in Cuevo de los Verdes je treba vstopnice rezervirati za določen termin; na črni lavi sta voda in zaščita pred soncem nujni.
Lanzarote šteje skoraj 167.000 prebivalcev, leta 2025 pa ga je obiskalo približno 3,46 milijona turistov. Povprečno je bilo na njem vsak dan še več kot 82.000 obiskovalcev. Manriquejevo opozorilo, da turizem ne sme uničiti prav tistega, zaradi česar ljudje prihajajo, zato ostaja aktualno. Otok se najlepše razkrije počasnemu obiskovalcu: ne kot zabaviščni park iz lave, temveč kot krhek prostor, v katerem narava, umetnost in človeška iznajdljivost govorijo isti jezik.