Znanstveniki so z uporabo najnovejših forenzičnih metod ovrgli sedem desetletij staro prepričanje o mirni smrti ene najbolj znanih inkovskih mumij. Deček s hriba Cerro El Plomo, ki so ga inkovski svečeniki pred skoraj šeststo leti žrtvovali visoko v čilskih Andih, ni umrl zaradi podhlajenosti med spanjem, temveč je bil žrtev močnega udarca v glavo s kamnitim kijem.
Mednarodna ekipa raziskovalcev je v študiji, objavljeni te dni v znanstveni reviji Science Advances, ponovno preiskala posmrtne ostanke treh žrtev zloglasnega inkovskega rituala žrtvovanja otrok, znanega kot capacocha. Poleg 8- do 9-letnega dečka iz El Ploma, katerega telo od leta 1954 hrani Narodni naravoslovni muzej v Santiagu, so analizirali še posmrtne ostanke 9-letne deklice in 18-letnega dekleta, odkritih na gori Cerro Esmeralda v puščavi Atacama.
Vse od odkritja dečka iz El Ploma na nadmorski višini 5400 metrov je v znanstveni skupnosti veljalo, da je umrl mirne smrti. Omamljen naj bi zaspal v snegu in zmrznil. Toda najsodobnejši skenerji in tridimenzionalne računalniške simulacije, kakršne se običajno uporabljajo v avtomobilski industriji in moderni forenziki, so razkrili precej bolj nasilno zgodbo. Analiza je pod dečkovo kožo na čelu pokazala skoraj tri centimetre dolgo zlomljeno lobanjsko kost. Računalniški test je potrdil, da poškodba ustreza natančno odmerjenemu udarcu s silo, najverjetneje prizadejanim z zvezdastim kamnitim kijem, ki je bil v tistem času značilno inkovsko orožje.
Brez znakov ozeblin
Da podhlajenost ni bila vzrok smrti, so potrdile tudi dermatološke analize, ki na koži niso odkrile nobenih znakov ozeblin. Namesto tega so raziskovalci v dečkovem želodcu in razširjenem požiralniku našli ostanke obilnega, obredno pripravljenega obroka. Sledovi na oblačilih kažejo, da je deček tik pred usodnim udarcem bruhal, kar strokovnjaki pripisujejo izjemnemu stresu ali višinski bolezni.
Natančen vzrok smrti pri obeh žrtvah za zdaj ostaja neznan. Raziskovalcem je sicer uspelo ovreči prejšnje teorije o zadavitvi, saj so njune podjezične kosti ostale nepoškodovane, vendar so bila telesa med nestrokovno avtopsijo v sedemdesetih letih preveč poškodovana za dokončne zaključke.
Študija z uporabo izotopske analize las, ki delujejo kot nekakšen biološki arhiv, razkriva tudi pretresljivo logistiko inkovskega imperija in trpljenje žrtev v mesecih pred smrtjo. Analiza petih različnih izotopov (ogljika, dušika, žvepla, kisika in vodika) v laseh je pokazala, da so otroci pred smrtjo prepotovali ogromne razdalje.
Ustrahovanje in integracija
Deček z El Ploma je v devetih mesecih prehodil osupljivih 2600 do 2800 kilometrov, najverjetneje od inkovske prestolnice Cusco na območju današnjega Peruja. Njegovo naporno potrjujejo izraziti žulji na stopalih, ki so za otroka te starosti izjemno redki. Dekleti sta v treh do petih mesecih prehodili med 900 in 1200 kilometri. V zadnjih tednih življenja se je njihova prehrana poenotila in obogatila s koruzo, kar kaže na državno sponzorirano potovanje in skrbno načrtovano oskrbo v skupnostih, skozi katere so potovali.
Ritual capacocha je veljal za eno najpomembnejših državnih ceremonij Inkov, ki so jo izvajali ob ključnih dogodkih, kot so bile naravne katastrofe, vojaške zmage ali smrt vladarja. Nova radiokarbonska datiranja ostanke teh treh žrtev umeščajo v sredino 15. stoletja (med letoma 1440 in 1480). To je obdobje pred popolno vojaško konsolidacijo inkovskega imperija na njegovih južnih mejah.
Strokovnjaki zato poudarjajo, da ti obredi niso bili zgolj verske narave. Šlo je za premišljeno politično strategijo ustrahovanja in integracije. Zanimiv je tudi podatek, da so bila bogata tekstilna oblačila, v katera so bile zavite žrtve, do 160 let starejša od trupel. Inki so namreč pogosto uporabljali dragocene družinske dediščine kot daritve, s čimer so vzpostavljali avtoriteto in zavezništva z lokalnimi voditelji na novo osvojenih ozemljih.
Raziskovalci opozarjajo, da računalniške simulacije prikažejo samo biomehansko plat dogodka in ne morejo v celoti rekonstruirati zgodovinskega prizorišča.
