V Mehiko je Sanya Youalli, ki je odraščala v zasavski vasi Kisovec in študentska leta preživela na Obali, prispela pred dobrimi 24 leti. Sprva se je nameravala vrniti v Indijo, da bi poglobila svoje duhovno iskanje, vendar je na prošnjo prijateljice z njo za en mesec odpotovala v Mehiko. Čeprav je bil njen načrt nadaljevati pot do Peruja, so jo okoliščine, ki jih razume kot del usode, pripeljale do tega, da je ostala v Mehiki. »Ko sem prišla v Mehiko, sem srečevala ljudi, ki so globoko povezani s tukajšnjo azteško tradicijo, kar je sicer zelo redko, saj je v sodobnem času s to dediščino povezanih le kakšnih 10 odstotkov prebivalcev. A na moji poti so se pojavili ljudje, ki so izvajali temazcal (obredno azteško savno) in tradicionalne plese. Spoznala sem tudi žensko, ki ima šolo za otroke, kjer uči nahuatl (azteški jezik) in različne predkolumbovske igre,« je o svojih mehiških začetkih povedala sogovornica.
Bogata kulturna dediščina te dežele, vse od Olmekov, Aztekov, Totonakov do Majev in drugih ljudstev, jo je popolnoma prevzela. »Vedno so me privlačili starodavne civilizacije, plemena in njihove tradicije. Fasciniralo me je, da so nekatere še vedno žive, medtem ko jih je večina v starem svetu že izginila.«
V Mehiki se je vpletla v različne kulturne projekte, povezane z lokalno dediščino, in leto po prihodu je njen osebni projekt postalo tetoviranje. »Nekaj mesecev sem tetovirala z elektromagnetnim strojčkom, vendar nikoli nisem bila zadovoljna z njegovim delovanjem. Nestabilnost, hrup in vibracije, ki jih je oddajal, so mi povzročile bolečine v roki. To me je še dodatno spodbudilo k iskanju korenin, ki so me vedno močno privlačile: starodavnih orodij in tehnik.«
V iskanju teh informacij je večkrat potovala v mehiški megapolis, kjer se je srečevala z lokalnimi ustvarjalci. Od njih je vedno dobila enak odgovor, da so starodavne tehnike tetoviranja v Mehiki izginile že pred več kot stoletjem in da ni staroselske skupine, ki bi jih ohranila. Na voljo ni bilo virov, morda le kakšna majhna fotografija v reviji. To jo je spodbudilo k temu, da je začela ustvarjati lastna orodja, kot si jih je sama predstavljala.
»Ko sem ustvarila svoja prva orodja, se je zelo kmalu pojavil prijatelj, antropolog, ki je želel obred daritve s tetoviranjem, kot so ga izvajali predniki. Predlagala sem, da to izvedeva v mirnem okolju, obdanem z naravo, in da začnemo s temazcalom za očiščenje. Nisem razmišljala o tem, katero tehniko bom uporabila; celoten proces se je razvijal zelo spontano. Moja praksa pa je tekla veliko bolje kot pri prvi izkušnji s strojčkom. Začutila sem, kot da sem to že počela, in bila sem zelo navdušena, polna energije, skoraj vso noč nisem mogla spati. Prejela sem sporočilo, da gre za oživljanje starodavnih tehnik tetoviranja in da bi to vedno morala izvajati obredno, tako kot sem to počela od prvega dne,« je pojasnila Sanya Youalli in dodala, da je tako v Mehiki začela oživljati starodavno tetoviranje.
O tem ima danes po letih raziskovanja obsežno dokumentacijo, ki podpira njeno prakso, poleg tega pa o zgodovini tetoviranja tudi predava in izobražuje. Vsaka tetovaža, ki jo ustvari, je narejena z namenom in predstavlja življenjski prehod posameznika. Izvaja jo obredno, pri čemer uporablja kopal, majevsko sveto kadilo. Tetovira pa izključno s črnim barvilom na osnovi oglja.
Zvoki in vonji narave
V Mehiki Slovenka že dolgo časa živi na robu džungle, nedaleč od majevskega arheološkega parka Palenqueaha. »Na žalost je v Chiapasu nedotaknjenih le še približno 20 odstotkov džungle,« je dejala sogovornica, ki iz svojega doma vsak dan posluša in opazuje opice, tukane, papige, kače in številne žuželke. Džungelski orkester nikoli ne utihne.
V primerjavi s Kostariko, kjer je bila med najinim pogovorom z možem na obisku v njegovi rodni deželi, pa je narava v Mehiki po njenih besedah v veliko večji nevarnosti. »Mehika hitro raste in se razvija. Neverjetno je, koliko sprememb, in to skrb vzbujajočih, sem videla v 24 letih. Ko sem prišla v Palenque, je tam živelo od 30.000 do 35.000 ljudi, danes jih je okoli 140.000. Na začetku sem hodila po džungli in jo raziskovala, kar danes ni več mogoče, saj je večina območij privatiziranih in posekanih. Ohranilo se je le območje okoli arheološkega najdišča, ki je zaščiteno, medtem ko preostalo džunglo krčijo zaradi gradnje hotelov in hiš.«
S spremembami družbe, ki se odražajo v prostoru, so se močno spremenile tudi staroselske vasi. V njih ima Slovenka veliko prijateljev in ko jih je spoznala, so mnogi živeli zelo odmaknjeno. »Imam nekaj prijateljev svoje generacije, rojene leta 1979, ki so odraščali v vaseh brez cestnih povezav.« Medtem ko je, kot je nadaljevala, nedavno na poti v eno od vasi, kjer živi eden zadnjih varuhov staroselke dediščine, do katere se je vozila štiri ali pet ur po makadamski cesti, naletela na tovornjak, poln kokakole. »Globalizacija je neverjetna. Z njo izgubljamo znanja, ki jih še imajo starešine, vendar mlajše generacije ne želijo več govoriti niti svojega staroselskega jezika, kaj šele, da bi jih zanimalo ohranjanje tradicije,« je opisala svet, ki izginja.
V različnih lokalnih skupnostih so jo – med njimi je obiskala tudi zapatistične vasi, avtonomne skupnosti z majevskimi koreninami – vedno odprto sprejeli. »Tam je pristen in čist duh,« je dejala Sanya Youalli.
Odnos do narave
Pri starodavnih mehiških kulturah ji je še posebej blizu duhovni in etični odnos do narave. »Gre za njeno čaščenje: za hvaležnost za vse, kar nas obdaja, in za prošnjo za dovoljenje, preden recimo vstopimo v džunglo ali odrežemo kako rastlino. To je bilo nekoč del mnogih, če ne skoraj vseh kultur, vendar se je ta odnos izgubil in marsikaj je postalo samoumevno. Blizu mi je zavesten odnos do vsega. Zavedati se moramo, da smo tu le kratek čas in da je danes veliko stvari, ki jih najdemo v trgovinah, postavljenih pred nas kot na zlatem pladnju. Večina se ne vpraša, od kod prihajajo in kdo jih je pridelal ali izdelal,« pravi Sanya Youalli, ki si sama šiva večino oblačil, del hrane pridela sama, preostalo pa kupuje pri lokalnih ekoloških kmetih.
V hiši sredi tropske divjine, opremljeni z vso potrebno infrastrukturo, pa se le redko zateka k računalniškemu zaslonu. »Tukaj imam program National Geographic vsak dan v živo. Ne morem reči, da nikoli ne pogledam kakšnega filma, računalnik pa uporabljam predvsem za raziskovanje in delo. Sicer pa sem najraje v sozvočju z naravo in skladam pesmi, pojem, igram kitaro in flavto ter slikam.«
