Bilo je pred več kot desetimi leti. Skupina partizanskih veteranov se je prvič odpravila na zaznamovanje obletnice izkrcanja zavezniških sil v Normandiji. Bila je maloštevilna. Kakšnih ducat jih je odšlo. Leta 2014 je bilo med nami žal že sila malo njihovih tovarišev, ki bi se jim lahko pridružili. Toda bili so tam. In bil je poseben poklon slovenskemu in jugoslovanskemu odporniškemu gibanju, ki je tako zelo zaznamovalo našo in evropsko zgodovino. Poseben trenutek. To je bilo čutiti v zraku.
Za novinarja je bilo pogovarjati se z vsemi tistimi veterani iz različnih držav prav tako posebno doživetje. Nekateri so o narodnoosvobodilnem boju vedeli več, drugi manj. Toda vedeli so, da smo bili na pravi strani zgodovine.
Kako pa so zahodni zavezniki sploh videli partizanski boj? Kako so o njem poročali in kakšna slika se je o njem v zahodnem zgodovinopisju oblikovala?
Premaknimo se v jesen 1943. V gorskih soteskah in temačnih gozdovih po celotni državi je divjala vojna, ki je bila za zaveznike v Londonu in Washingtonu dolgo bolj skrivnost kot ne. Krožilo je ogromno dezinformacij, vladala je zmeda. Medtem ko so zavezniški voditelji načrtovali padec nacistične Nemčije in fašistične Italije, je jugoslovansko bojišče predstavljalo uganko. Kdo se v resnici bori proti Hitlerju na tem neprehodnem terenu? In še pomembneje: kdo v tej brutalni vojni zmaguje?
Decembra 1943 je legendarni vojni dopisnik C. L. Sulzberger za The New York Times prebil medijski molk in ameriški javnosti predstavil resnico: »Partizanske sile v Jugoslaviji so iz skupine preganjanih gverilcev zrasle v zastrašujočo vojsko, ki pušča kri nemškemu Wehrmachtu.«
Danes, ko govorimo z razdalje in so arhivi odprti, je slika precej bolj jasna. Odporniško gibanje v Jugoslaviji, s posebnim poudarkom na edinstvenem, visokoorganiziranem slovenskem odporu, ni bilo zgolj obrobna gverilska motnja. V resnici je bilo eden ključnih vojaških dejavnikov druge svetovne vojne v Evropi.
Globoko nezaupanje
V prvih letih vojne so bile simpatije in logistična podpora Zahoda, zlasti Velike Britanije in Združenih držav Amerike, rezervirane za jugoslovansko kraljevo vlado v izgnanstvu, ki je sedela v Londonu, in njeno oboroženo krilo na terenu – četnike pod vodstvom generala Draže Mihailovića. Partizani pod poveljstvom Josipa Broza - Tita so bili za Zahod neznanka, pogosto obravnavani z globokim ideološkim nezaupanjem.
Toda vojna realnost, merjena v preliti krvi in uničeni infrastrukturi, je slej ko prej prebila ideološke zidove. Prelomnica pa se ni zgodila na bojišču, temveč predvsem v sobah britanskega obveščevalnega centra Bletchley Park.
Britanski kriptografi, ki so razbili nemški sistem enigma, so premierju Winstonu Churchillu začeli risati povsem drugačno sliko. Prestrežena nemška poročila o izgubah, premikih čet in sabotažah so redno omenjala hude spopade z »banditi« – partizani. Izkazalo se je, da četniki pogosto taktizirajo, se izogibajo odprtim spopadom ali celo kolaborirajo z italijanskim in nemškim okupatorjem, medtem ko partizani nosijo glavno breme vojne.
Churchill, pragmatik do kosti, je potegnil drzno potezo. Na jugoslovansko ozemlje je s padalom poslal brigadirja Fitzroya Macleana, vodjo britanske vojaške misije. Njegova naloga je bila preprosta. Kot je Maclean kasneje zapisal v svojih znamenitih spominih Eastern Approaches (objavljenih leta 1949): »Moja naloga je bila preprosto ugotoviti, kdo ubije največ Nemcev, in predlagati načine, kako bi jim lahko pomagali, da bi jih ubili še več.«
Macleanova poročila so bila nedvoumna. Ugotovil je, da so bili partizani disciplinirana in izjemno učinkovita vojaška sila. Njegova ocena je pripeljala do zgodovinskega preobrata na teheranski konferenci konec leta 1943. Zavezniki so partizane uradno priznali za zavezniško vojsko in sprožili množično dostavo orožja iz zraka. Churchill je pred britanskim parlamentom 22. februarja 1944 to javno povedal: »Partizani držijo v šahu nič manj kot štirinajst nemških divizij … Okoli in znotraj teh junaških sil se je razvilo nacionalno in združevalno gibanje.«
Takoj ko je zavezniška politika spremenila smer, ji je sledil tudi tisk. Za ameriške in britanske časopise je jugoslovanski odpor čez noč postal ena najbolj fascinantnih zgodb vojne. Bralci, vajeni suhoparnih poročil o konvencionalnih bitkah in premikih masovnih armad, so bili očarani nad zgodbami o neizprosnih gverilcih, ki z gorskih vrhov in iz gozdov napadajo oklepne vlake in nato kot duhovi izginejo nazaj v gozdove.
Vloga žensk
Ameriški tisk je partizane romantiziral. Prikazovali so jih kot borce za svobodo. Posebno pozornost so pritegnili reševanja sestreljenih ameriških pilotov in vloga žensk. Fotografije mladih, oboroženih partizank z rdečo zvezdo na kapah so obšle svet. V času, ko so ženske v ameriški ali britanski vojski opravljale izključno zaledne ali medicinske naloge, so partizanke stale na prvi bojni črti s puško v roki. Za zahodnega bralca leta 1944 je bil to navdihujoč prizor.
Vendar pa resničnost na terenu ni bila romantična. Bila je surova in neizprosna. Britanski obveščevalni častnik Basil Davidson, ki je nekaj časa preživel s partizani, je to brutalno razliko med mitom in resničnostjo v svoji knjigi Partisan Picture (1946) opisal z besedami: »Borili so se v capah, pogosto brez čevljev, oboroženi z zaplenjenim orožjem, njihova bolnišnica pa je bila gozd. Toda borili so se.«
V širši zgodbi jugoslovanskega odpora so zavezniki – še posebej britanska Uprava za posebne operacije (SOE) – slovenskim partizanom pripisovali izjemno pomemben strateški status. Slovenija ni bila samo še ena pokrajina na Balkanu, kot so to videli, pač pa je bila neposredna meja s tretjim rajhom, Avstrijo, in fašistično Italijo. Bila je vitalno mostišče, prek katerega so tekle ključne oskrbovalne linije.
Osvobodilna fronta slovenskega naroda, ustanovljena takoj po okupaciji spomladi 1941, je bila fenomen zase. Bila je ena najbolj množičnih, kulturno prežetih in intelektualno vodenih odporniških organizacij v Evropi. Zahodne opazovalce je osupnila njena sofisticirana organizacija pred nosom okupatorja. V Sloveniji so delovale ilegalne tiskarne, šole in skrite bolnišnice v neprehodnih soteskah. Znamenita Bolnica Franja, kjer so se globoko v soteski zdravili tudi ranjeni ameriški piloti in celo vojni ujetniki. Mnoge bolnišnice so ostale neodkrite do konca vojne in so za zaveznike postale simbol neverjetne gverilske iznajdljivosti.
Za zavezniške stratege je bila Slovenija ključna. Britanske misije, kot je bila strogo zaupna misija Clowder, so bile poslane neposredno v slovenske gozdove. Cilj je bil vzpostaviti stik s slovenskimi partizani, usklajevati zračne oskrbe in razširiti odporniško mrežo čez Karavanke v Avstrijo. Zavezniki so v slovenskem odporu videli klin, ki lahko fizično pretrga železniške povezave med Nemčijo in italijansko fronto. Z neštetimi sabotažami na železniškem križu so slovenski borci povzročili logistično nočno moro za nemško vojsko.
Dinamika na slovenskem ozemlju se je drastično spremenila septembra 1943, ko je fašistična Italija kapitulirala. Italijanske divizije, ki so do takrat izvajale brutalno represijo in pošiljale civiliste v uničevalna taborišča, so čez noč razpadle. Tisoče italijanskih vojakov, ki so se nenadoma znašli na muhi svojih nekdanjih nemških zaveznikov, je prestopilo k partizanom. Oblikovane so bile italijanske partizanske brigade, kot je divizija Garibaldi, ki so se do konca vojne borile z ramo ob rami z Jugoslovani.
Himmlerjev bes
Če so zavezniki partizane na koncu občudovali, so jih okupatorji gledali skozi prizmo frustracije in rasnega sovraštva. Nemško vrhovno poveljstvo ni partizanov nikoli uradno priznalo kot legitimno vojsko. V vseh dokumentih Wehrmachta so bili označeni kot »Banden« (banditi). Ker so bili obravnavani kot nezakoniti borci, je nacistični aparat proti njim in civilnemu prebivalstvu, ki jih je podpiralo, sprožil krvavo politiko uničenja, kar je vključevalo požiganje celotnih vasi, streljanje talcev (100 civilistov za vsakega ubitega nemškega vojaka) in množične deportacije.
Kljub množičnim vojaškim ofenzivam, kot sta bili zloglasni bitki na Neretvi in Sutjeski, kjer so bile partizanske bolnišnice in poveljstvo povsem obkoljeni, odpora niso mogli zlomiti. Prav ta neuničljivost je pripeljala do enega najbolj nenavadnih in zgovornih zgodovinskih citatov.
Septembra 1944, ko je tretji rajh že krvavel na vseh frontah, je vodja SS Heinrich Himmler v tajnem govoru nagovoril najvišje nemške vojaške poveljnike. V poskusu, da bi svojim častnikom vcepil fanatično vzdržljivost, je kot ultimativni zgled uporabil prav svojega največjega sovražnika – Tita. Njegove besede, ohranjene v nemških arhivih, so bile, ironično, izjemno priznanje jugoslovanskemu odporu: »Gospod Josip Broz je naš sovražnik, in če ga ujamemo, ga bomo seveda takoj likvidirali,« je dejal Himmler. »Vendar pa si želim, da bi imeli v Nemčiji ducat Titov, ljudi, ki vodijo in imajo tako močno srce in tako dobre živce, da se, čeprav so večno obkoljeni, nikoli ne predajo. Ta človek vsakič najde izhod. Nikoli ni kapituliral.«
Sodobni zahodni zgodovinarji so si danes edini. Jugoslovanski in slovenski partizani so nase vezali ogromno število nemških divizij, ki bi jih Berlin krvavo potreboval ob zavezniškem izkrcanju v Normandiji ali na vzhodni fronti pred Rdečo armado.
Jugoslavija je bila edina država v okupirani Evropi, ki se je v veliki meri osvobodila sama, z lastnimi silami in zavezniško zračno podporo. Ta vojaška samozavest in neodvisnost sta Titu omogočili, da je po vojni, ko se je svet pogreznil v hladno vojno, rekel ne Stalinu in leta 1948 potegnil Jugoslavijo iz primeža sovjetske železne zavese.
Tudi slovenski odpor ostaja unikum. Bil je gibanje, ki je branilo ozemlje, to seveda, zavzemal pa se je tudi za preživetje jezika in nacionalne identitete naroda, obsojenega na izbris.
