Kot bi gledali komunalne delavce v Parizu, ki s šarmom in cigareto v kotičku ustnic pripravljajo Elizejske poljane za 14. julij, se te dni na ljubljanskih ulicah odvija podoben, čeprav hkrati nekako izrazito slovenski spektakel. Glavni akterji? Delavci Javne razsvetljave Ljubljana. Njihov oder? Majhen tovornjak ali kombi z dvigalom in košaro. Njihova misija? Reševanje nacionalnega ponosa pred prihajajočimi dvojnimi prazniki – 27. aprilom ter 1. in 2. majem.
Pomlad v Ljubljani namreč ne prinaša samo cvetočih kostanjev in polnih teras ob Ljubljanici. Prinaša tudi tisti znani, rahlo hrupni zvok hidravlike, ko se fantje v modrih ali rumenih jopičih dvigajo nad zmedene kolesarje in turiste, da bi na vsako ulično svetilko obesili slovensko trobojnico, ljubljansko dvobojnico in evropsko enobojnico. To je pravi herojski balet, ki Ljubljano spremeni v praznično prestolnico, še preden večina njenih prebivalcev sploh pripravi kovčke za tradicionalni pobeg na Obalo.
Opazovati delavce Javne razsvetljave pri delu pa je kot gledati dobro uigran orkester, kar smo doživeli te dni v središču mesta. Tovornjaček se ustavi (pogosto tam, kjer najbolj moti promet, a to je del šarma), dvigalo gre kvišku, zastava zaniha v spomladanskem vetru in že so pri naslednji svetilki.
Da bi bil kontrast med tistimi, ki delajo (delavci na dvigalu), in tistimi, ki bodo praznovali praznik dela z nedelom, popoln, mora biti mesto brezhibno okrašeno.
Slovenska kultura izobešanja zastav je pravzaprav fascinantna mešanica zakonske obveznosti in ljudske folklore. Če v Italiji in Franciji, denimo, zastave ponosno vihtijo ob vsakem zadetku nacionalne nogometne reprezentance ali ob kosu dobrega sira, je v Sloveniji ta kultura nekoliko bolj strukturirana.
Zakon je pri nas zakon. Državne ustanove in lokalne skupnosti morajo izobesiti zastavo. Zato fantje iz Javne razsvetljave nimajo izbire – ulične svetilke ne smejo ostati gole.
Če pa bi izvedli natančno statistično analizo, bi bržkone ugotovili, da stopnja izobešanja zastav na zasebnih hišah eksponentno raste z oddaljenostjo od centra prestolnice. V Ljubljani zastave večinoma visijo s pročelij državnih institucij in na uličnih drogovih. Na podeželju (menda zlasti na Gorenjskem in Primorskem) pa je sosedski prestiž, kdo bo imel višji drog in lepšo zastavo pred hišo, še kako živ.
Kultura prazničnega okraševanja domov izvira še iz časov narodnega prebujanja v 19. stoletju, močno pa se je utrdila v času nekdanje Jugoslavije, ko je bilo ob 1. maju neizobešanje zastave prekršek. Danes je to dejanje sproščenega patriotizma.
In kako pravilno izobesiti zastavo? Zastavo moramo pritrditi na drog, ki je postavljen navpično ali pod kotom. Če je zastava izobešena na drogu, morajo biti barve zastave razporejene od zgoraj navzdol po vrstnem redu: bela, modra, rdeča. Grb mora biti, gledano od spredaj, na levi strani zastave v levem zgornjem delu.
Medtem ko boste torej za praznike srkali kavo, bežali pred dežjem na kresovanju ali pa v kolonah čakali na cestninskih postajah proti jugu, se spomnite na fante iz majhnega tovornjaka z dvižno košaro.
Oni so tisti, ki so z višine nekaj metrov poskrbeli, da mesto diha s prazniki. Zato naslednjič, ko boste morali s kolesom obvoziti njihov oranžni stožec, ne godrnjajte. Raje jim pomahajte – konec koncev so oni tisti pravi garači, ki nam omogočajo, da bomo lahko na praznik dela v miru in estetsko popolnem okolju … počivali.
