Družino Radolovič v Izoli gotovo vsi poznajo. Na njihove barke, ki se poleti iz ribiških prelevijo v potniške, je stopil tudi marsikateri turist. Ob ribiškem pomolu so zdaj privezane Zlatoperka, Splendid, Nova in Izolana v lasti bratov Roberta, Sandija in Andrea.
Družinska ribiška zgodba se je začela leta 1988. »Oče je bil v Delamarisu vodja flote, jaz pa vzdrževalec strojev. Ko je Delamaris začel svoje barke dajati v najem, smo sinovi z očetom sedli za mizo in skupaj sprejeli odločitev, da najamemo Zlatoperko in postanemo ribiči. To je bilo leta 1988. Kasneje smo Zlatoperko tudi odkupili,« se spominja Sandi Radolovič. Ribarili so predvsem v Kvarnerju in celo do Dugega otoka, tako da je imela Zlatoperka šest mesecev v letu svoj privez v Pulju. »V poletnem času je namreč v Tržaškem zalivu zelo slab ulov, zato smo ribarili južneje. Čez teden smo lovili, za konec tedna pa smo z avtom prišli domov v Izolo,« opiše.
Ob osamosvojitvi Slovenije naši ribiči nenadoma niso več smeli v hrvaške vode. »Kmalu smo ugotovili, da celotna družina zgolj z ribištvom v slovenskem morju ne more preživeti. Zato smo začeli v poletnem času ponujati turistične izlete in ribje piknike. Organiziramo tudi kakšen koncert na morju, gostje pravijo, da je akustika na barki odlična,« razloži usmeritev v turizem Sandi Radolovič. V zadnjih letih je Zlatoperka poleti postala tudi potniška barka z redno linijo med obalnimi kraji od Pirana do Ankarana.
O lesenjači, zgrajeni leta 1955, njen kapitan govori z ljubeznijo. V zadnjih dveh letih so jo v izolski ladjedelnici s pomočjo evropskega denarja za ribištvo temeljito obnovili. »Takšne barke vsakih 30 let potrebujejo obsežen remont. Ko pripelješ leseno barko v ladjedelnico, ne veš, kaj te čaka. Bilo je zahtevno, tako strokovno kot finančno,« pove. A zdaj bo lepotica lahko plula še več desetletij. Sandi Radolovič že razmišlja o prihodnosti, ko bo barko prepustil otrokoma, Mariu in Tinetu, če bosta nadaljevala družinsko tradicijo in skrbela zanjo.
Hrvaške kazni se še kar nabirajo
Prav v teh dneh Zlatoperko po končani turistični sezoni znova preurejajo v ribiško barko. Namesto klopi, miz, hladilnikov in žara na palubo postavljajo vitle, mreže in drugo ribiško opremo. Radolovič upa na dobro ribolovno sezono v času dragega goriva in podnebnih sprememb, ki vplivajo tudi na naše morje. Ribiči največ časa preživijo na morju in so prvi opazovalci dogajanja. Vedno manj rib in vedno več tujerodnih vrst sta dejstvi že marsikje po svetu in severni Jadran ni izjema.
Čeprav v zadnjih letih ni slišati novic o napetostih med slovenskimi in hrvaškimi ribiči pri ribarjenju v Piranskem zalivu, se kazni hrvaških organov slovenskim ribičem še kar nabirajo. »Hrvati nam pišejo kazni, ko ribarimo čez sredinsko črto v Piranskem zalivu, mi vsako položnico pošljemo odvetniški družbi, ki jo je na Hrvaškem uredila država Slovenija, da se na kazen pritoži. To je že ustaljen postopek. A veliko od teh kazni je zdaj že pravnomočnih. Čas bi bil za sestanek med ribiči in pristojnimi na vladi. Vendarle me skrbi, kaj se bo zgodilo s temi kaznimi. Jih bodo nekoč moji otroci morali poravnavati? Lahko nam zagotavljajo, da bo vse v redu, a na sodnih odločbah je še vedno zapisano moje ime,« poudarja.
V družini Radolovič je slišati mešanico italijanščine in slovenščine. »Z mamo, bratoma in otrokoma večinoma govorim italijansko, z ženo pa slovensko,« pove Sandi Radolovič. Žena Janja Francé je biologinja na Morski biološki postaji v Piranu, tako da lahko dopolnjujeta svoja opažanja o morju, denimo o množičnem pojavu meduz, o izumiranju naših največjih školjk leščurjev pa tudi o tem, da kljub vsem opozorilom ljudje z gradbenimi projekti še naprej posegamo v obalni pas in krčimo morje. Tudi v Izoli je tako. »Gotovo v kakšnih predalih še vedno ležijo tudi načrti o izolskem otoku in ni nemogoče, da jih bo na plano kdaj potegnila kakšna občinska ali državna politična oblast, ki je temu naklonjena,« navrže. Prav tako se boji, da bi apetiti kapitala ribiče kdaj pregnali z ribiškega pomola in Izolo spreminjali v mali Monte Carlo s prestižnimi jahtami. Ko se je treba postaviti za pravice ribičev, je Radolovič rad v prvih vrstah. Vstop v politiko pa ga niti v sanjah ne mika. »Kje pa, sem preveč načelen, gotovo bi se preveč razburjal in dobil še čir na želodcu,« pravi.
V družini Radolovič ribiško-turistični kruh služijo s štirimi barkami. Sandi Radolovič poleg Zlatoperke zdaj skrbi tudi za nekdanji očetov čoln Splendid, starejši brat Robert je poveljnik železne barke Nove, mlajši brat Andrea pa je prav nedavno kupil večjo barko za prevoz turistov Izolano. Pri delu na barkah pomagajo tudi njihovi otroci.
Na morju gre hitro kaj narobe
Sandi Radolovič počitnice običajno preživi z družino v hribih. A najraje takrat, ko se turistična sezona konča, sicer je z mislimi na morju in pri družinskih članih, ki jim je prepustil krmilo Zlatoperke, posebej če je slaba vremenska napoved. Na napovedi se na morju ni več mogoče zanašati, se strinja. »Letos k sreči ni bilo hudih neurij. A moram priznati, da me skrbi, ker neurja čedalje pogosteje udarijo res iznenada. Sončno je in morje je mirno kot olje, a ko v smeri Italije zagledaš temen pas nad morjem, imaš samo pet minut časa, da se umakneš na varno, tako hitro se približa,« pove.
V zadnjih letih smo priča tudi zelo lokalnim neurjem. Lani denimo je Zlatoperko zaradi močnega vetra in razburkanega morja nekajkrat ustavil v Izoli in ni izplul za v Piran, kot bi moral po voznem redu. Iz Pirana so ga potniki klicali in spraševali, zakaj zamuja, in niso verjeli, da je zunaj preveč razburkano morje. V piranskem mandraču je bilo namreč vse mirno.
Zlatoperka je s potniki na krovu na plovbi med Koprom in Izolo lani že doživela nevarno situacijo na morju. »Kapitan je bil moj nečak, ki je hitel na vso moč na varno, saj se je približevala tramontana, motor pa je tik pred Izolo nenadoma ugasnil. Ko me je poklical in povedal, kaj se dogaja, sem najprej naročil, naj hitro vržejo obe sidri v morje. Pritekel sem na pomol, skočil na prijateljev gumenjak in ga prosil, da me odpelje do Zlatoperke. Izkazalo se je, da so senzorji na novem elektronskem motorju brez vnaprejšnjega opozorila samodejno ustavili motor, ko se je pregrel. Na pomoč so pripluli ribiška barka Jež, pomorska policija, luška kapitanija in služba za varovanje obalnega morja. A medtem se je motor vendarle ohladil, da smo ga lahko brez težav spet prižgali in odpluli na varno,« opisuje nevarno situacijo Sandi Radolovič. Vse se je srečno izteklo. Turisti so dobili pravo avanturo, kapitan pa potrditev, da je na morju hitro lahko kaj narobe.
