Če se še vedno najde kakšen moški, ki ima kaj pripomniti o ženskah za volanom, je takšnih precej manj, ko beseda nanese na dve kolesi. Dekleta namreč vse bolj samozavestno osvajajo tudi steze za motokros, med najuspešnejšimi slovenskimi tekmovalkami pa je Mia Maša Motaln. Vozniškega izpita še nima, a ga za dirkanje niti ne potrebuje – na dveh kolesih zna še kako pokazati vraga.
Motokros je še ne polnoletno dekle pritegnil zaradi adrenalina in motorjev. Z njim se je začela ukvarjati pred štirimi leti in hitro ugotovila, da ji zares požene kri po žilah. Všeč so ji občutek, hitrost, skoki, proge in predvsem to, da moraš vedno premagovati sebe in napredovati. V družini ni edina, ki ji adrenalin poviša vožnja po dveh kolesih. Motokrosist je tudi brat Lenart, ki v moški konkurenci prav tako dosega vidne rezultate.
Punca se ne da
Motokros je precej bolj moški šport, predvsem po številu tekmovalcev. »Ampak tudi za ženske. Sama sem dober primer, da se da tekmovati in dosegati rezultate. Motor ne ve, ali ga vozi fant ali dekle. Na progi se pokaže, koliko znaš,« pravi o pogledih na ta šport. Uspešne rezultate dosega tudi v tujini. V Sloveniji žal ni kategorije MX Woman, zato tekmuje predvsem na Hrvaškem. »Tam je ženska kategorija organizirana. Škoda je, da v Sloveniji nimamo svoje. Verjetno bi se za motokros odločilo več deklet in bi se lahko tudi ženska konkurenca pri nas bolj razvijala,« pove.
Še preden pa krosistka postane kakršna koli konkurenca na tekmi ali na treningu, je potrebno še marsikaj. »Gre za precej drag šport, predvsem če finančno večinoma obremeni starše, kot je v mojem primeru. Pri meni je dodatna stvar tudi ta, da moram zaradi tekmovanj v tujini veliko potovati. Treninge imam v Sloveniji, Italiji, na Hrvaškem in Madžarskem.« Ker v Sloveniji ni ženske kategorije, trenira z moškimi. A je to ne moti, še manj jo to prestraši. »Ko si enkrat na motorju, si tekmovalec. Na dirkah vozim tudi v kategoriji MX2B, kjer se pogosto zgodi, da sem edina ženska. Trenutno sem na sedmem mestu,« doda.
In kaj pravi na moške poglede na punco med njimi? »Zame je še posebej sladko, ko jih prehitim. Velikokrat pridejo do mene in mi čestitajo. To mi je všeč, saj tako pokažejo, da med nami vlada spoštovanje. Kakšna šala na ženski račun pa se seveda najde. Ampak se s tem ne obremenjujem. Najboljše je, da motor in vožnja pokažeta svoje.« V osnovi med moškim in ženskim motokrosom ni velike razlike. Za vse veljajo enaka pravila in za oboje so iste proge. Vsi se borijo za čim boljši rezultat in vsi morajo dati od sebe maksimum.
Namesto ženskega kluba družinski tim
Škoda se ji zdi, da v Sloveniji ni kakšne večje ženske skupine za kros, ki bi imela svoj klub. »Bolj bi se povezale in privabile še kakšno dekle na motor,« meni. Zato pa imajo svoj domači klub Motaln Racing Team. Oče ju z bratom večinoma trenira, je pa tudi mehanik. Pomembno vlogo ima še mama. Spremlja jih praktično na vse dirke in skrbi, da niso lačni, da imajo vse, kar potrebujejo, in je predvsem velika podpora.
»Ko si osredotočen na dirkanje, je ogromno stvari, za katere je treba poskrbeti. Na zunaj se vidi samo dirkač. V resnici pa je za vsakim tekmovalcem ekipa. Pri nas je to dobesedno družina. Veliko mi pomaga tudi Mitja Kovačič, ki me predvsem mentalno pripravlja. Spremlja me na vsako tekmo in skupaj analizirava proge. Tu in tam imam tudi individualne treninge z drugimi trenerji, na primer z Matevžem Irtom.«
Tudi za žensko prav pride, če poleg obvladanja jeklene mrcine zna še kaj. Sama zna osnovne stvari tudi popraviti, če je treba. Za zahtevnejša popravila in servise pa poskrbijo tisti, ki se s tem profesionalno ukvarjajo. Motokros v Sloveniji žal ni med najbolj razširjenimi športi, čeprav je med najbolj adrenalinskimi. »Mislim, da bi si zaslužil več pozornosti, še posebej ženski del. Vesela pa sem vsake možnosti za nastop tudi drugje, saj je pomembno, da imaš čim več dirk in da se lahko primerjaš z močnimi tekmovalkami. Pred kratkim sem se udeležila državnega prvenstva na Slovaškem. Konkurenca je bila res močna, zato sem bila zelo zadovoljna s četrtim mestom,« pravi. Sama je sicer še dijakinja biotehniške šole, smer veterinarski tehnik. »Usklajevanje šole in motokrosa je kar zahtevno, saj veliko manjkam pri pouku. Po treningu se velikokrat ne morem učiti, zato se predvsem ponoči. Tudi na dirke vzamem s seboj zvezke. Ni vedno lahko, ampak sem se navadila organizirati čas,« zrelo pove o svoji situaciji.
Vsekakor več poti
V Sloveniji je težko govoriti o domači konkurenci, ker ni ženskega državnega prvenstva. V sezoni 2025 je bila druga na državnem prvenstvu Hrvaške, prva v slavonski ligi in druga v zagorski. Sezona še ni končana in trenutno vodi. Kaj pa bo počela po slovesu od prog? »Mislim, da ni neke določene starosti, ko bi morala reči konec. O tem, kaj bo po tekmovalni karieri, še ne razmišljam. Mogoče bi ostala povezana z motokrosom tudi na drugačen način, na primer kot trenerka,« že vseeno malo razmišlja o prihodnosti.
V Sloveniji je sicer znana kot »vražja kros punca«, se pa že 12 let udeležuje tudi smučarskih tekem pokala občine Slovenska Bistrica. »Imam že kar nekaj pokalov in medalj. Pozimi, ko je treningov na motorju manj, veliko smučam. Ker bom kmalu polnoletna, nameravam opraviti licenco za poučevanje smučanja. Pri osemnajstih se mi odpira novo obdobje življenja, imam kar nekaj želja in načrtov. Glede motokrosa je še prehitro reči, kako dolgo bom vztrajala. Vsekakor pa si želim nadaljevati tudi pot na področju, ki je povezano z živalmi. Dolgoročno si želim imeti svoj mali ranč s konji, šolo jahanja in se ukvarjati s terapijami s konji. Zato si ne želim izbrati samo ene poti.«
