Vsi smo odraščali ob, recimo jim, neizpodbitnih resnicah. Poslušali smo nasvete naših babic, mam in očetov, prebirali nasvete v starih revijah in knjigah ter pogosto celo verjeli strogim zdravniškim smernicam, no, iz prejšnjega stoletja. Prepričani smo bili, da nas bo prepih spravil v bolnišnico, da so jajca nevarna za naše srce in da nam bo branje pod odejo uničilo vid. Toda znanost kajpak ne stoji pri miru. V laboratorijih in raziskovalnih inštitutih po vsem svetu so strokovnjaki pod drobnogled vzeli številne najgloblje zakoreninjene navade. In kakšen je rezultat? Velik del tega, kar smo imeli za sveto resnico, je zgolj – mit.
Tokrat smo se torej zakopali v stare knjige, revije, povprašali znance, kaj so babice svetovale njim, in tako sestavili seznam nekaterih najočitnejših zablod. (In lahko ste prepričani, da jih je še veliko več.) Torej:
1. Jajca, surovo maslo in panika s holesterolom
»Že kot mladeniču so mi govorili, naj pazim, kaj jem. Potem sem leta bral, da ne smem pri kuhi uporabljati masla in ne jesti preveč jajc. Danes je menda vse drugače,« je pripovedoval 50-letni Matjaž M.
Konec dvajsetega stoletja je res prinesel kulinaričnega sovražnika številka ena, in sicer so mu rekli prehranski holesterol. Jajca so postala sinonim za zamašene žile, zajtrki pa so se spremenili v puste obroke iz beljakov in umetnih margarin. Ljudje so v strahu pred infarktom množično zavračali maslo. Toda leta in leta kliničnih raziskav, na čelu s študijami harvardske šole za javno zdravje, so pokazala, da smo se bali napačnega hudiča.
Človeška jetra so izjemen laboratorij, ki sam uravnava raven holesterola. Če ga zjutraj zaužijemo z jajci, ga telo preprosto proizvede manj. Resnični razlog srčno-žilnih bolezni, kot danes poudarjajo kardiologi, pa so transmaščobe in gore rafiniranega sladkorja, ki povzročajo vnetja.
Jajce pa se lahko v vsem svojem sijaju vrne na prestol zdravih zajtrkov.
2. Ali rezila mešalnikov ubijajo vitamine?
Kdo še ni slišal naslednjega svarila: v mešalnik nikar ne mecite sadja, ker boste uničili vitamine.
Ko so kuhinjske pulte zasedli mešalniki za smutije, se je med privrženci zdrave prehrane razširil precej znanstvenofantastičen strah. Verjeli so, da visoka hitrost jeklenih rezil ustvarja trenje in vročino, ki neusmiljeno raztrga molekularno strukturo vitaminov in encimov v sadju.
Toda kemija deluje po drugačnih pravilih. Raziskovalci so ugotovili, da mehansko mešanje ne uniči niti enega minerala. Še več, sila mešalnih zobnikov razbije izjemno trde celične stene rastlin, zaradi česar telo dragocene antioksidante in bioflavonoide absorbira veliko lažje, kot če bi korenje preprosto prežvečili.
3. Korenje in boljši vid
Tudi meni je mama kot otroku govorila, naj jem korenje, da bom imel boljši vid. Pa res? Morda ni otroka, ki mu starši ne bi na krožnik vsiljevali korenja prav z obljubo, da bo zaradi njega v temi videl kot sova.
Ta mit pa je v resnici ena najuspešnejših vojaških prevar v zgodovini. Med drugo svetovno vojno so Britanci izumili radar, ki je njihovim pilotom omogočal nočno sestreljevanje nemških bombnikov. Da bi pred sovražnikom skrili to tehnološko prednost, je britansko ministrstvo za informiranje sprožilo sijajno propagandno kampanjo, in sicer so uspeh pilotov pripisali ogromnim količinam korenja.
Čeprav je korenje s svojim betakarotenom resnično blagodejno za splošno zdravje oči, vas žal ne bo obvarovalo pred tem, da bi se vam vid s starostjo poslabšal.
4. Rjavi sladkor, iluzija zdravega življenja
Ali pa mit o rjavem sladkorju. Če pogledate za sosednjo mizo v kavarni, boste opazili, da gost, če ima le izbiro, raje poseže po rjavi kot po beli vrečki ter v kavo tako raje strese rjavi sladkor, prepričan, da je naredil nekaj dobrega za svoje telo.
Rjavo barvo povezujemo z naravo, nepredelanostjo in, bogsigavedi zakaj, z zdravjem. Žal pa je komercialni rjavi sladkor eden največjih marketinških trikov živilske industrije. V 99 odstotkih gre zgolj za navaden, visoko rafiniran beli sladkor, ki so mu v tovarni dodali kapljico melase, da je dobil tisti rustikalni, karamelni odtenek.
Vaša trebušna slinavka razlike sploh ne bo opazila in ga bo predelala z enako obremenitvijo kot najbolj navaden beli kristalni sladkor.
5. Sladkor kot gorivo za otroško hiperaktivnost
Sestrična mi je nekoč dejala, da njeni hčerki strogo prepoveduje jesti sladkor po 17. uri popoldne. »Potem je kot na fedrih in zaspi šele pozno,« je še rada dodala.
Vzemimo prizor, ki ga bržkone pozna vsak starš. Smo na rojstnodnevni zabavi, torta je razrezana, pol ure pozneje pa otroci divjajo, vpijejo in plezajo po pohištvu. Diagnoza se zdi očitna: kriv je seveda sladkor. Toda ugledne medicinske revije so skozi serije rigoroznih študij dokazale, da takšen učinek sladkorja ne obstaja. Otroci ne divjajo zaradi biokemične reakcije na saharozo, temveč zaradi preproste psihologije. Zabave, baloni, darila in družba vrstnikov ustvarijo popolno evforijo. Sladkor je na teh dogodkih vedno prisoten, nima pa glavne vloge pri tem, kako aktiven je otrok.
6. Topel ali vroč dišeči kruh
Babičina roka je udarila po prstih vsakogar, ki je želel odtrgati kos kruha ali peciva, ko se je še kadil, saj ga je pravkar vzela iz pečice. »Kvas bo v tebi še naprej vzhajal!« se je običajno glasilo srhljivo opozorilo.
Predstavljali smo si, kako se testo v našem želodcu širi kot balon. V resnici pa se kvasovke, te drobne glivice, ki omogočajo vzhajanje, poslovijo od življenja že pri skromnih 60 stopinjah Celzija. Notranjost kruha med peko doseže skoraj 100 stopinj. Kvas je ob prihodu iz pečice popolnoma in nepreklicno mrtev.
Edini razlog za težak želodec po uživanju toplega kruha je naša lastna nenasitnost. Ker tako omamno diši, ga pojemo preveč in prehitro, pri tem pa ga pozabimo temeljito prežvečiti.
7. Prepih kot nevidni morilec
Pri nas je še vedno precej razširjeno prepričanje, da je prepih nekakšna pošast. Verjamemo, da lahko sedenje med dvema odprtima oknoma povzroči vse, od prehlada do pljučnice. Toda prepih je v resnici zgolj premikajoč se zrak in zrak nima mikrobiološke moči, da bi vas okužil.
Epidemiologi so glede tega precej jasni in poudarjajo, da prehlade povzročajo virusi, ne pa zračenje prostorov. Res pa je, da hladen zračni tok, ki dlje časa piha na izpostavljen znojen vrat, povzroči refleksno krčenje mišic, kar lahko povzroči boleč in trd vrat. To pa je tudi vse. Prepih vas ne more spraviti v posteljo z vročino, razen če vam je virus prinesel sodelavec iz sosednje pisarne.
8. Z mokro glavo v zimski mraz
»Kapa na glavo, sicer boš zbolel za pljučnico!« Zveni znano? Če bi ta mit držal, bi pozimi ob izhodu iz frizerskega salona padali kot muhe.
Prehlad in gripa nimata popolnoma nič opraviti z vlažnostjo vašega lasišča. Da bi zboleli, morate priti v stik s patogenom. Strokovnjaki za nalezljive bolezni poudarjajo, da je zimski čas sezona prehladov predvsem zato, ker se takrat ljudje množično zadržujemo v zaprtih, ogrevanih in slabo prezračenih prostorih, kjer virusi z veseljem skačejo z enega gostitelja na drugega. Vaši mokri lasje vam bodo kvečjemu prinesli nekaj minut neprijetnega hladu, ne pa virusne okužbe.
9. Branje pod odejo vodi v slepoto
Slika otroka, ki ob soju medle svetilke dolgo v noč prebira pustolovski roman, je babico ali mamo vedno spravljala v obup, češ da si bo otrok trajno uničil oči.
Oftalmologi pomirjajo. Človeško oko je neverjetno prožen organ. Ob šibki svetlobi morajo očesne mišice sicer res delovati s polno močjo, da izostrijo sliko, kar lahko privede do utrujenosti oči, suhosti in celo zmernega glavobola. Vendar so to zgolj prehodni simptomi.
Ko se dobro naspite in oči spočijete, so ponovno pripravljene na akcijo. Branje v temi ne poškoduje zgradbe očesa in ne spreminja dioptrije. To je v domeni genetike in staranja.
10. Pogled v strop ob krvavečem nosu
Ostanimo pri zdravju. Tokrat se je nekomu vlila kri iz nosu in takoj sledi povelje, da moramo dati glavo nazaj. Zdi se logično. Če namreč cev dvigneš, voda ne steče ven.
Vendar pa človeški nos ni vrtna cev. Krvavitev se zaradi nagiba glave nazaj niti malo ne ustavi, kri zgolj spremeni smer. Namesto na robček začne teči po zadnji steni žrela naravnost v želodec. Želodčna sluznica krvi ne prenese dobro, kar lahko vodi v slabost in bruhanje. Prava pomoč? Nagib naprej in s prsti čvrsto stisnite mehki del nosu, dokler se žilica ne zapre.
11. Šilce domačega žganja za prebavo
»To pa je žganje za prebavo,« se spominjam babičinih besed, ko sem kot otrok brskal po njeni kredenci. In menda prav zato varuje pred želodčnimi virusi.
Pa tudi sicer se utegne obilna slovenska gostija zaključiti s ponudbo močnega domačega žganja, češ da bo to razbilo maščobo in pomagalo pri prebavi. Nekoč so na splošno radi »razkuževali črevesje«.
Resnica pa je nasprotna. Visokooktanski alkohol močno razdraži občutljivo želodčno sluznico in deluje kot depresiv na gladke mišice, kar dejansko upočasni in morda celo zaustavi proces prebave. Da bi z alkoholom v želodcu ubili virus, bi morali spiti koncentracijo, ki bi pred tem zanesljivo ubila vas.
Olajšanje nastopi izključno zato, ker alkohol nekoliko omrtviči lokalne živce, da bolečino preprosto manj čutite.
12. Pokanje s členki povzroča artritis
To je zvok, ob katerem se vsaki skrbni materi naježijo lasje in ob katerem se sodelavcem v pisarni obrne želodec. Generacije so odraščale v prepričanju, da bodo njihovi prsti v starosti zviti in neznosno boleči, če bodo nadaljevali to navado. Toda takšna drama okoli vaših rok je povsem odveč, mehanizem pa je zelo zanimiv.
Zvok, ki ga slišimo ob pokanju, sploh ni trenje kosti. V naših sklepih je tekočina, ki deluje kot mazivo. Ko raztegnemo sklep, se pritisk spremeni in v tej tekočini nastanejo drobni mehurčki plina. Njihov hitri pok ustvari tisti značilni zvok.
Ameriški alergolog, dr. Donald Unger, je bil tako naveličan materinih opozoril, da se je odločil za šest desetletij dolg eksperiment. Polnih 60 let je vsak dan zvesto pokal s členki izključno na levi roki, desno pa pustil pri miru. In njegov zaključek (za katerega je prejel celo satirično Nobelovo nagrado)? Na nobeni roki ni bilo niti sledu o artritisu.
Zdravniki, vključno s strokovnjaki z Medicinskega inštituta Johna Hopkinsa, danes z vso gotovostjo trdijo, da lahko ob ekstremnem pretiravanju malce oslabi moč prijema, artritisa pa pokanje členkov zagotovo ne povzroča.
13. Netopirji so slepi in prežijo na ženske lase
Nadaljujmo z bolj komično noto. Izraz »biti slep kot netopir« bržkone poznate. Spremlja jo znana urbana legenda babic, da netopirji ob poletnih večerih panično in nenadzorovano letajo naokoli ter se najraje usodno zapletejo v bujne ženske pričeske, od koder jih je mogoče rešiti samo s striženjem.
To prepričanje, ki so ga zoologi že večkrat ovrgli, je krivično. Prav noben netopir namreč ni slep. Vse vrste imajo delujoče oči, nekatere večje vrste (kot so leteče lisice, ki se prehranjujejo s sadjem) pa za navigiranje sploh ne uporabljajo zvoka in imajo dejansko boljši nočni vid kot ljudje.
Zakaj torej poleti včasih letijo tako zastrašujoče blizu naših glav? Ker smo ljudje topli in naš izdih privablja roje komarjev in mušic. Netopir ne napada vaše pričeske in se vanjo ne zaletava zaradi slepote, temveč vam dela neprecenljivo uslugo, ko z osupljivo biološko natančnostjo lovi insekte nekaj centimetrov od vašega obraza, ne da bi se vas sploh dotaknil.
14. Strup kače je treba izsesati z usti
To spoznanje je posledica nedavnega lastnega novinarskega poročanja o ugrizu kače v naših gorah julija letos. Zgodilo se je pod Ojstrico.
Skratka, v filmih, posebej v kakšnih starih špageti vesternih in celo pustolovskih romanih nas učijo nadvse herojskega protokola ob ugrizu strupenjače. Junak prihiti k žrtvi, potegne oster nož, naredi križni rez čez rano, se prisloni z usti, z vso močjo izsesa strup in ga izpljune na prašna tla. To naj bi rešilo življenje, junak pa obdrži klobuk na glavi.
V resničnem življenju, stran od filmskih platen, bi ta kavbojski manever žrtvi naredil nepopisno škodo. Sodobni nasveti Svetovne zdravstvene organizacije upoštevajo dejstvo, da kačji strup potuje skozi limfni sistem izjemno hitro in se takoj veže na tkiva. Človek z usti preprosto ne more ustvariti niti približno dovolj podtlaka, da bi tekočino potegnil nazaj. Še huje, z rezanjem poškodujete ožilje in še pospešite hitrost širjenja strupa po krvnem obtoku.
Obenem pa s slino iz ust v svežo rano vnesete goro nevarnih bakterij, kar skoraj zagotovo vodi v okužbo. Edina prava in medicinsko priznana rešitev ob ugrizu je popolno mirovanje prizadetega uda, s čimer upočasnimo srčni utrip in pretok limfe, ter čim hitrejši transport v bolnišnico po ustrezen protistrup.
Včasih je resnica pač manj filmska, vendar veliko bolj varna.
15. Špinača, Popaj in zgodovinska zabloda o železu
Generacije otrok, vključno z menoj, so morale z odporom žvečiti temno zeleno špinačo, medtem ko so starši predvajali risanke o mornarju Popaju.
Ta je ob odprtju pločevinke špinače dobil nadčloveško moč, vse po zaslugi domnevno astronomskih količin železa. Zgodba o tem, kako je špinača postala superhrana, pa je pravzaprav zgodba o eni najbolj slavnih znanstvenih pomot v zgodovini.
Leta 1870 je nemški kemik Erich von Wolf raziskoval hranilno vrednost zelenjave. Ko je v svoj zvezek prepisoval podatke o vsebnosti železa v špinači, naj bi po legendi napačno postavil decimalno vejico. Namesto 3,5 miligrama železa na 100 gramov je zapisal neverjetnih 35 miligramov.
Špinača je čez noč postala rešiteljica slabokrvnih. In čeprav so napako odkrili nekaj desetletij kasneje, je Popaj mit že vtisnil v spomin.
Ironija pa se skriva v sami kemiji te rastline. Špinača je namreč polna oksalne kisline, spojine, ki se v želodcu močno veže na železo in telesu dejansko preprečuje, da bi ga absorbiralo. Če želite železo, si privoščite rdeče meso ali lečo, špinačo pa jejte zgolj zato, ker je okusna.
16. Smrtonosno pogrevanje
Ostanimo še malce pri špinači (in dodajmo gobe). »Katero koli jed lahko pogreješ, le gobove juhe in špinače nikoli!« To je bilo železno pravilo, ki so nam ga babice vcepile s takšnim prepričanjem, kot bi šlo za vprašanje življenja in smrti. Opozarjale so nas, da se ob ponovnem segrevanju teh živil sproščajo smrtonosni strupi in rakotvorne snovi.
Ta strah res ni zrasel povsem iz nič, vendar je iz nekih drugih časov, ko še ni bilo hladilnikov. Špinača in nekatere druge vrste zelenjave so bogate z nitrati, ki so sami po sebi neškodljivi. Če pa takšno jed po kuhanju pustite več ur stati na toplem kuhinjskem pultu, začnejo bakterije te nitrate pospešeno pretvarjati v nitrite, ki pa so v večjih količinah dejansko škodljivi.
Podobno velja za beljakovine v gobah, ki se na sobni temperaturi izjemno hitro kvarijo. Vendar težava nikoli ni bila v pogrevanju, temveč v shranjevanju. Če ostanek gobove rižote ali špinače takoj po obroku ohladite in pospravite v hladilnik, jo lahko naslednji dan povsem varno in brez strahu pred zastrupitvijo pogrejete in pojeste.
17. Preganjanje bolezni z znojenjem
Prizor je splošno znan. Bolnik z visoko vročino in gripo leži v postelji, medtem ko nanj nalagajo tri debele zimske prešite odeje, da bi »izšvicali bolezen«. Ideja, da lahko virus in toksine dobesedno potisnemo iz telesa skozi pore s pomočjo prisilnega znojenja, je globoko zakoreninjena v ljudski medicini (vzemite v roko kakšno staro, porumenelo knjigo in boste videli, kakšna so bila priporočila).
Infektologi to prakso opazujejo z grozo. Vaš znoj sestavljata voda in sol, v njem ni nobenih virusov gripe. Znojnice niso izhodna vrata za patogene organizme, za uničevanje virusov so zadolžena izključno bela krvna telesca.
Ko ima človek že tako nevarno visoko telesno temperaturo, pokrivanje z debelimi odejami prepreči naravno ohlajanje telesa. To lahko hitro privede do hipertermije in dehidracije, ki pa lahko šokira ledvice. Ko telo gori od vročine, mu ne smemo preprečiti oddajanja toplote. Bolnik potrebuje lahka oblačila, zračno sobo in veliko tekočine, ne pa improvizirane posteljne savne.
18. Moderna pravljica o čiščenju telesa
Niso vsi miti tako zelo stari. Poglejmo si enega novejšega. Ta tudi ni od babice, pač pa je nastal v dragih centrih dobrega počutja in na družbenih omrežjih. Gre pa za prepričanje, da je naše telo nenehno polno toksinov iz okolja in hrane, ki jih moramo redno izpirati z večdnevnimi kurami s stisnjenimi sokovi zelene, jabolk in ingverja.
Toksikologi se ob industriji detoksikacije zgolj utrujeno nasmehnejo. Koncept umetnega čiščenja telesa s sokovi je popoln biološki nesmisel. Človeško telo namreč že ima najnaprednejši, neprekinjeno delujoč detoksikacijski sistem v znanem vesolju, imenuje pa se jetra in ledvice.
Ta dva neverjetna organa filtrirata vašo kri vsako sekundo vašega življenja in vse nezaželene snovi izločita prek urina in blata. Če bi vaša jetra in ledvice resnično prenehali opravljati svojo nalogo in bi se v vas začeli nabirati toksini, ne bi potrebovali sveže iztisnjenega korenčkovega soka z limono, temveč rešilca in oddelek za intenzivno nego.
Sokovi so seveda odlični in polni vitaminov, toda telesa ne čistijo prav nič bolj kot navaden kozarec vode.
19. Vroči čaj in smrt zdravilnega medu
Končajmo pri docela nepravljični in sploh ne okrogli številki 19 (preprosto zato, ker nam je zmanjkalo časopisnega prostora, priznamo), in sicer z zdravilnim medom. Tega so naše babice upravičeno zelo cenile.
Zima pa, kot bržkone vidimo vsako leto, s seboj prinese nekakšno obredje, ki se prenaša iz roda v rod. In eden takih je povezan s praskanjem v grlu. Skuhate si velik lonček zeliščnega čaja, nato pa z žlico medu v roki potrpežljivo – in morda celo v agoniji čakanja – zrete v vročo tekočino.
Nekateri so prepričani, da medu nikakor ne smemo vmešati v vroč čaj, saj bo visoka temperatura v trenutku uničila vse njegove zdravilne lastnosti in to tekoče zlato spremenila v navaden sladkorni sirup. Nekateri tradicionalni zapisi so šli tako daleč, da so svarili, da segret med postane za telo škodljiv.
Toda preden v imenu zdravja spijete še en mlačen in tako bolj otožen čaj, poglejmo, kaj se ob stiku medu in vroče vode dejansko zgodi na biokemični ravni. Res je, da je med neverjetno kompleksna snov. Vsebuje drobne količine občutljivih encimov, ki so jih prispevale čebele (kot sta diastaza in invertaza), ter nekaj vitaminov, ki so občutljivi za visoke temperature. Če bi med dlje časa prekuhavali na stotih stopinjah Celzija, bi te specifične encime res poškodovali. Toda! Ljudje vrelega čaja ne pijemo, saj bi nam v trenutku ožgal požiralnik. Ko čaj vlijemo v skodelico in počakamo nekaj minut, da pade na prijetnih 60 ali 70 stopinj Celzija, je vpliv na encime že drastično manjši in precej počasnejši.
Še pomembnejše pa je, da vročina prav nič ne uniči tistih glavnih supermoči medu, zaradi katerih ga sploh uporabljamo za lajšanje prehladov. Njegova največja aduta sta izjemna viskoznost in visoka osmolarnost. Med je tako gosto nasičen s sladkorji in naravnimi spojinami, da na celični ravni posesa vlago iz bakterij v vašem grlu in jim s tem uniči pogoje za razmnoževanje. Ta proces pa deluje popolnoma enako ne glede na to, ali je med hladen ali vroč. Tudi močni antioksidanti (polifenoli in flavonoidi), ki delujejo protivnetno, in minerali ob stiku s toplo vodo ostanejo popolnoma nedotaknjeni in stabilni.
Ko vroč čaj z medom zdrsi po vašem grlu, je to nekaj povsem drugega, kot če to storite z mlačnim čajem. Vroča para pomaga odpreti zamašene dihalne poti in pospeši prekrvavitev sluznice, medtem ko med ustvari oblogo na razdraženem tkivu, kar umiri dražeč refleks kašlja. Zato si lahko naslednjič ob bolezni mirne vesti vmešate to dragoceno sestavino v prijetno vroč napitek. Žrtvovali boste morda le nekaj mikrogramov encimov, v zameno pa boste dobili tisto, kar bolno telo najbolj potrebuje, in sicer takojšnje in globoko toplo olajšanje. To pa so vedele že naše babice, prababice in številni rodovi pred tem.
