Tokrat je že tretjič z ešalonom praporščakov in nosilcev bojnih zastav prvi stopil na prizorišče primorske proslave. »Praporščak postaneš, ko ti tvoja organizacija ali društvo zaupa in te predlaga. To ni vselej lahko delo. Treba je poznati povelja, korake, med hojo premagati tudi kakšen klanec, kar je za najstarejše praporščake že kar napor. S praporom je treba ravnati skrbno, ga po vsaki proslavi ali komemoraciji preveriti, morda posušiti in pravilno zložiti,« našteva Bruno Kocjan, častniški praporščak, praporščak veteranskega združenja Kras in Brkini ter tudi celotne južnoprimorske regije.
»Častniški praporščaki se skoraj vsako leto udeležimo usposabljanj. Letos smo se srečali v Dravogradu. Ko slovenska vojska spremeni katero od povelij, nas s tem seznanijo, da jih lahko potem mi prenašamo praporščakom na lokalno raven. Pred vsako proslavo obnovimo nova povelja, da vsi praporščaki pravilno ravnajo,« razloži podčastnik, ki je med praporščake vstopil takoj po osamosvojitveni vojni.
Težko je oceniti, koliko je vseh praporjev in praporščakov ter nosilcev bojnih zastav različnih organizacij v Sloveniji. Največ jih lahko vidimo iz vrst zveze borcev za vrednote NOB, policijskih veteranskih društev Sever, pa zveze veteranov vojne za Slovenijo, častniških združenj, zveze društev generala Maistra, zveze društev vojnih invalidov in številnih drugih, le enega praporščaka ima trenutno društvo Tigr Primorske. V Lipici na primorski proslavi 15. septembra se jih je zbralo kar 150.
Podmladka, ki bi nadaljeval to častno vlogo, pa ni lahko privabiti. »Radi bi na mlajše rodove prenašali svoje izkušnje in vrednote. Mlajše generacije se nerade izpostavljajo, odveč jim je že, da jih s praporom v roki pokaže televizijski posnetek proslave. Zato sta me v Lipici razveselila mlada praporščaka iz južne Primorske. Ko sem že skoraj formiral enoto, je pristopila mama z otrokoma, ki sta držala prapor, in vprašala, ali bi lahko sodelovala v enoti. Ko sem videl to željo v otroških očeh, sem bratca in sestrico postavil kar v prvo vrsto. Nekateri kolegi praporščaki so spraševali, zakaj kar oba, saj prapor običajno drži eden. A sta jim kar sama odločno pojasnila, da nobeden od njiju ne more sam držati prapora, tako pa drug drugemu pomagata. Prav ponosen sem bil nanju,« pove Bruno Kocjan.
Do konca leta ima praporščak pred seboj še nekaj pomembnih prireditev: dan miru na Cerju, dan suverenosti in odhod zadnjega vojaka iz Slovenije v Kopru 25. oktobra dan, številne komemoracije pred 1. novembrom, tudi na bazoviški gmajni in v tržaški Rižarni …
Enkrat gostinec, vedno gostinec
Upokojenca iz Senožeč poleg članstva v veteranskem in častniškem združenju opredeljuje še marsikaj: občinski svetnik v občini Divača, sodnik porotnik na sodišču v Kopru, član predsedstva zveze združenj borcev za vrednote NOB, član društva Tigr, v domači vasi član kulturnega društva, zbiratelj, ljubiteljski zgodovinar …, pa gotovo nismo vsega našteli. Kako zmore in utegne opraviti vse obveznosti? »Dokler imaš voljo, ni prav nič težko. Če veš, da delaš dobro, je to delo za svojo dušo in ti prinaša veliko zadoščenje.«
Sežanec po rodu se je v mladosti zapisal gostinstvu. Že v srednji gostinski šoli v Izoli je začel kot gostinski vajenec, kalil se je v restavraciji Adria v Senožečah, kjer je začel leta 1979, nato pa je vrsto let stregel v gostilni Na ravni prav tako v Senožečah. Tudi po upokojitvi je rad priskočil na pomoč v gostilni. Enkrat gostinec, vedno gostinec, torej. »Tudi žena o meni pravi, da bi lahko zamenjal tisoč poklicev, a da sem se rodil in bom umrl gostinec,« se smeje.
Raje k vnukom kot v politiko
Zaključuje drugi zaporedni mandat občinskega svetnika občine Divača. Zadovoljen je, da so zadane cilje izpolnili. V prihodnje verjetno ne bo kandidiral in bo raje več časa posvetil svojim vnukom, pravi. Ne nazadnje je treba doma urejati tudi bogato zbirko značk in znamk ter starih bankovcev. »Že od otroštva zbiram značke. Nekoč so jih izdelovali vsepovsod, danes pa so že velika redkost. Imam jih z vsega sveta, tako kot tudi poštne znamke in bankovce. Z vsakega potovanja jih prinesem, marsikatero pa so mi tudi podarili. Tako da v hiši počasi že zmanjkuje prostora,« pokaže številne okvirje in albume. Domačo klet pa – kot se za gostinca spodobi – bogati tudi zbirka vinskih steklenic z vsega sveta. Kavo Nedeljskega dnevnika, ki ji je skuhala Brunova soproga Mihaela, smo tokrat popili prav v tej slikoviti kleti. Morda bo imel Bruno Kocjan tudi več časa za branje Nedeljskega dnevnika, ki je, kot poudari Mihaela Kocjan, pri hiši v Senožečah že vse od prvih številk sredi 60. let.
Bruno Kocjan rad raziskuje zgodovino Senožeč. Domačini so ponosni na lani obnovljeno mitnico, ki je vrsto let propadala. »To je velika pridobitev za vso Slovenijo in je vredna obiska, še več promocije potrebuje. Senožeče so bile v preteklosti pomembno prometno križišče, center furmanstva. Imeli smo tudi prvo pivovarno v Evropi, že leta 1820. Senožeče pa so padle v pozabo, ko jih je pred poldrugim stoletjem zaobšla železnica. A to ne pomeni, da se pri nas nič ne dogaja, tu je bogata kulturna dediščina,« vabi Kocjan. Med pomembnimi osebnostmi Senožeč izpostavi rodoljuba, ki so jima v vasi postavili obeležji: junaka tigrovca Danila Zelena, ki je bil rojen v Senožečah in je padel na Mali Gori nad Ribnico, ter župnika Janeza Vilharja, ki je v času fašizma senožeške otroke skrivaj učil slovensko in je bil zaradi tega kazensko pregnan v srednjo Italijo.
Decembra obleče prav posebno uniformo
Ravno ko nam to razlaga, zazvoni telefon. No, ne zazvoni, oglasi se himna Vstajenje Primorske, ki je melodija ob prihajajočem klicu na njegovem telefonu. Da je zaveden Primorec, veje iz vsake njegove besede. »Ne razumem, zakaj se je treba kar naprej prepirati okoli poimenovanja praznika. Primorci niso nikoli govorili o vrnitvi, vedno o priključitvi, tudi napisi na primorskih hišah to potrjujejo,« je razočaran.
Ob vseh veteranskih, častniških in drugih obveznostih pa si Bruno Kocjan ob koncu leta vzame čas še za prav posebno uniformo: že 36 let se vsakega decembra preobleče v dobrega moža, ki razveseljuje otroke. »Ne boste verjeli, že zdaj imam dogovorjenih nekaj nastopov dedka Mraza za letošnji december,« pove. »Ko me iz kakšne šole ali vrtca prosijo za nastop, vprašajo, koliko bo to stalo. In ko povem, da nič, so zelo začudeni, saj danes tega ljudje niso več navajeni. Jaz to delam za otroke, ne za plačilo. Moje plačilo je otroško veselje, to me navdihuje in mi daje energijo,« poudarja dobri mož iz Senožeč.
