Že zjutraj, na poti na delovno mesto, se učiteljici Mojci Volkar Trobevšek odstre čudovit pogled na Kamniške Alpe. Zanjo je to najlepši pogled na svetu in prav vsakič znova se z iskreno hvaležnostjo vpraša, ali je res, da živi v tako lepem kraju, kot je Kamnik. Diplomirana komparativistka, profesorica slovenskega jezika, urednica, publicistka in scenaristka, ki je tudi prejemnica prestižnega naziva Naj učiteljica leta 2026, je že od nekdaj tesno prepletena z gorskim svetom in ljudmi, ki ta svet obiskujejo in v njem delujejo. Z možem, ki je gorski reševalec, in s tremi sinovi živi svoje sanje ob vznožju domačih gora.
Zanimivo in zelo navdihujoče pa je dejstvo, da njena pot do učiteljskega poklica, ki ga danes opravlja z neverjetno srčnostjo, ni bila premočrtna. Za delo v šolskem razredu se je odločila precej pozno, ko je bila stara že nekaj čez trideset let in je že imela svoja otroka. Priznava, da v času rednega študija o poučevanju sploh ni resno razmišljala. Študij slovenščine in primerjalne književnosti si je izbrala preprosto zato, ker je nadvse ljubila in še vedno ljubi književnost. V tistem mladostnem obdobju se ji je zdel učiteljski poklic preveč kompleksen in izjemno zahteven, sama pa se ni počutila dovolj kompetentna in zrela za prevzem takšne odgovornosti.
Njene poklicne izkušnje pred prihodom v šolstvo so bile zelo pestre. Delovala je v športnem turizmu, kjer si je kruh služila kot planinska vodnica in učiteljica smučanja, ob tem pa je ogromno ustvarjala na področju kulture. Še danes pa se z ganljivim navdušenjem spominja, ko je končno dobila priložnost kot učiteljica slovenščine v osnovni šoli v Stranjah pri Kamniku. »To je bila taka velikanska želja, ki se mi kar nekaj let ni uresničila, ker je bilo izredno težko dobiti službo v šolstvu. Ko sem jo končno dobila, se mi je to zdelo nekaj najbolj dragocenega.«
Prednosti podeželske šole
Šola v Stranjah, ki deluje skupaj s podružnico Gozd in šteje približno 400 učencev, je pred kratkim slovesno praznovala častitljivih 140 let svojega obstoja. Ob tem pomembnem jubileju je Mojca Volkar Trobevšek sodelovala kot soavtorica prireditve, na kateri so s pomočjo videopredstavitev obudili tudi spomine in izkušnje starejših učiteljev. Z nasmeškom pojasni, da je prednost podeželske šole v tem, da tiste manj ugodne novodobne novosti vanjo pridejo z določenim zamikom. Posebno pa je ponosna na svoje učence in na dejstvo, da na njihovi šoli še vedno veljata določen red in spoštovanje. Ko učitelj stopi v razred, učenci vstanejo – pa ne iz strahospoštovanja, temveč z namensko gesto, da se prekine razposajena energija šolskega odmora in da se vsi, tudi učitelji, umirijo ter zavestno pripravijo na učno uro. Čeprav je odnos med učitelji in učenci danes bistveno bolj sproščen kot nekoč in avtoriteta ni več prisotna sama po sebi, pa, kot opaža, na vasi še vedno velja globoko prepričanje, da je šola pomembna institucija, učitelj pa spoštovan del lokalne skupnosti.
V moderni dobi hitre digitalizacije se pri svojem predmetu seveda sooča s številnimi in neizprosnimi izzivi. Z bralno pismenostjo in koncentracijo mladih je vsako leto težje, predvsem zaradi vseprisotnih pametnih telefonov. Brez olepševanja poudari realnost današnjega časa: »Knjiga ne more biti nikoli tako zabavna in jim ne more nikoli sprostiti toliko dopamina kot aplikacija ali družbeno omrežje. Tekmujemo z aplikacijami, ampak ne moremo zmagati.« Prav zaradi tega se močno zaveda, da je ključnega pomena iskanje tistega odprtega okna pri mladih oziroma vzpostavitev pristnega osebnega odnosa. Aplikacija tega odnosa ne bo nikoli vzpostavila, dober učitelj pa ga zagotovo lahko, je prepričana.
Pri poučevanju tako vseskozi prisega na aktualizacijo snovi. Ko na primer z devetošolci berejo Cankarja, jih ne sili takoj v suhoparno branje ali strokovne razlage okoliščin. Nasprotno, najprej jih povpraša o njihovem lastnem življenju, o pomenu matere in očeta, o domačem kraju in svetu, ki jih neposredno obdaja. Literarno delo po njenem mnenju ne sme lebdeti nekje visoko v zraku, postati mora otipljivo in trdno prizemljeno.
Brez skrivanja v varnih luknjicah
Letošnja odmevna nominacija za učiteljico leta, za katero jo je predlagal gospod, ki ga sama izjemno spoštuje, jo je spodbudila, da se je javno in medijsko izpostavila, čeprav številni pedagoški kolegi tega praviloma ne storijo radi. Opaža, da je v današnjem svetu ogromno nenehnega primerjanja in da nekateri prepogosto zelo težko gledajo uspeh drugega, zaradi česar se kolektivi različno odzivajo na izpostavljenost posameznikov. Sama pa srčno verjame, da je človeško življenje absolutno prekratko, da bi se v strahu skrivali v svojih varnih luknjicah.
Svoje prisotnosti v javnosti ne dojema kot priložnost za iskanje pozornosti v lastno korist, ampak predvsem kot odlično platformo za opozarjanje na svetle strani in lepote svojega poklica. Je pa do sistema tudi iskreno kritična: »Naš šolski sistem deluje na srčni pogon, in če bi nehali, bi verjetno že razpadel.« Najbolj jo jezi in strokovno omejuje obsežna in utrujajoča birokracija, ki jo prepoznava kot glavno oviro in najšibkejšo točko šolstva. Prepričana je, da bi morala biti razbremenitev birokracije prva poteza odločevalcev, saj učiteljem neupravičeno krade dragoceno energijo in jih spravlja v slabo voljo.
Ob vsem tem se seveda poraja misel, kje sama neprestano črpa vso to potrebno energijo za razdajanje otrokom v razredu. Njen glavni odgovor je: popolna osebnostna pristnost. V učilnico ne vstopa z masko vselej nasmejane energetske bombe, ki ne pozna utrujenosti. Če ima slab dan, to svojim učencem povsem človeško in naravnost prizna: »Poslušajte, otroci, danes sem izredno slabe volje, čaka me neka birokracija, nisem v redu, dajmo danes malo bolj lahkotno.« S tem jim pokaže svojo ranljivost, tak pristop pa dokazano deluje kot odličen recept za uspešne medosebne odnose. Prav tako globoko verjame, da kdor ima resničen naravni dar za poučevanje, v šolskih klopeh ne izgoreva enosmerno, temveč energijo, ki jo daje, od mladih tudi bogato dobiva nazaj.
Klub Beremo gore
Njen drugi, verjetno enako pomemben vir vsakodnevne življenjske moči in navdiha, pa so njene aktivnosti zunaj učilnice. Kot pisateljica, scenaristka, organizatorka literarnih večerov in ljubiteljica gora je močno dejavna na kulturno-literarnem področju. Skupaj z Ireno Cerar sta v okviru Slovenskega planinskega muzeja ustanovili poseben gorniški bralni klub z imenom Beremo gore. Projekt se je razvil v izjemno uspešno mrežo, ki danes z javnimi dogodki in izobraževanjem novih mentorjev sega celo onkraj meja ter zajema celotno slovensko govoreče območje.
Po mnogih letih dolgoletnega ustvarjanja kot povsem »tiha pisateljica« pa je lansko jesen končno naredila velik prelomni korak. Zbrala je pogum, poslala eno od svojih kratkih zgodb na literarni natečaj in za svoje delo prejela priznanje založbe Beletrina. Njeno ustvarjanje tu ni zastalo, saj se trenutno veseli skorajšnjega izida svojega romana, ki bo izšel pri Planinski založbi, sestavljen pa je iz niza med seboj povezanih kratkih zgodb z močno gorniško tematiko.
Kot natančna poznavalka alpinistične literature je opazila veliko vrzel – slovenski prostor premore ogromno gorniške literature, vendar so jo zgodovinsko ustvarjali skoraj izključno moški pisci. Zato si zdaj želi s svojim pisanjem izpostaviti ta manjkajoči ženski pogled in perspektivo.
Da bi se povezali z naravo in začutili to neizmerno mogočnost gorskega sveta, pa po njenem mnenju sploh ni treba odpotovati daleč proč. Njena najljubša gora tako ostaja bližnja Skuta nad Kamniško Bistrico. Ima pa tudi svoje prav posebne, skrite kotičke, ki pa jih kot prava ljubiteljica neokrnjenih lepot javnosti preprosto ne želi razkriti. Naj ostanejo nedotaknjeni.
