Po poročilih medijev naj bi se Meghan Markle in princ Harry v kalifornijskem Montecitu spopadala z vse večjimi finančnimi pritiski. Njuna vila, ocenjena na približno 14,65 milijona dolarjev, je bila kupljena z delnim kreditom, zato mesečne obveznosti predstavljajo pomemben stalni strošek. Poleg tega so tu še davki, vzdrževanje posestva in luksuzni življenjski standard, ki vključuje osebje ter visoko raven zasebnosti.
Posebej velik del izdatkov naj bi predstavljalo varovanje. Ker po odhodu iz britanske kraljeve družine ne uživata več enake institucionalne zaščite kot prej, si morata varnost financirati sama. To vključuje stalne ekipe varnostnikov, logistiko in prilagojena potovanja. Ocenjuje se, da lahko ti stroški dosegajo več milijonov na leto, kar močno bremeni družinski proračun.
Dodatni pritisk ustvarja tudi dejstvo, da je ohranjanje življenja v okolju, kot je Montecito, samo po sebi zelo drago. Gre za območje, kjer so standardi bivanja visoki, kar pomeni, da tudi osnovno vzdrževanje posesti presega povprečne stroške podobnih nepremičnin drugje. Vse skupaj ustvarja občutek finančne napetosti, ki ga spremljajo medijska ugibanja o dolgoročni vzdržnosti takšnega življenjskega sloga.
Medijske pogodbe in negotovi prihodki
Finančna strategija para je po odhodu iz kraljeve družine temeljila na velikih medijskih pogodbah in projektih v zabavni industriji. Najodmevnejša je bila pogodba z Netflixom, ki je bila sprva predstavljena kot dolgoročen in zelo donosen projekt. Vendar se je kasneje izkazalo, da sodelovanje ni doseglo prvotnih pričakovanj in da je bila struktura pogodbe spremenjena v manj ekskluziven dogovor.
Podobno se je zgodilo pri sodelovanju s Spotifyem, kje se je po eni sezoni podkasta partnerstvo zaključilo. To je sprožilo dodatna vprašanja o stabilnosti prihodkov, saj sta oba projekta veljala za ključna stebra finančne neodvisnosti.
Kljub temu predstavniki para poudarjajo, da so nihanja v medijski industriji običajna in da gre za del širšega procesa vzpostavljanja dolgoročnih ustvarjalnih projektov. Po njihovih navedbah se razvoj novih vsebin nadaljuje, vendar z bolj prilagodljivimi modeli sodelovanja, ki ne temeljijo nujno na ekskluzivnih večletnih pogodbah. Vzporedno s tem se pojavljajo tudi govorice o zmanjševanju stroškov v zasebnem življenju, vključno z manjšim številom zaposlenih v gospodinjstvu. To naj bi bil del prilagajanja novim finančnim razmeram, ki zahtevajo bolj premišljeno upravljanje virov.
