Anton Gradišek je fizik, raziskovalec, publicist in človek z nalezljivo strastjo do znanosti – in do preteklosti. Je namreč avtor nedavno izdane in odmevne knjige o slovenskih znanstvenikih in znanstvenicah, ki bralca popelje na fascinantno potovanje skozi čas in prostor. Je tudi izjemno prijeten sogovornik. Njegova misel teče gladko, preskakuje od umetne inteligence do srednjeveške alkimije in nazaj do ogroženih čmrljev v Patagoniji, pri tem pa ves čas ohranja rdečo nit, človeško radovednost.
Povod za srečanje je bila njegova nedavno objavljena knjiga, ki nosi naslov Zgodbe o slovenskih znanstvenikih in znanstvenicah. Nabralo se je 50 zanimivih zgodb. In tudi zgodba o nastanku knjige je zanimiva sama po sebi.
Ena od ključnih ugotovitev knjige je bržkone, da slovenska znanost ni bila nikoli omejena na lokalno okolje. Raziskovanje za knjigo je Gradiška namreč vodilo tudi v tujino, na kraje, kjer so naši predniki pustili pečat. Lani je na primer obiskal znamenito Univerzo v Padovi. Tam pred glavno dvorano stoji tako imenovana Dvorana štiridesetih, kjer so razstavljeni portreti uglednih ljudi iz vse Evrope, ki so bili skozi zgodovino povezani z univerzo bodisi kot študenti bodisi kot profesorji. Med njimi – ob bok predstavnikom s Hrvaškega, Škotskega, Švedskega, iz Rusije in od drugod – je tudi portret Marka Gerbca, znamenitega zdravnika iz 17. in 18. stoletja, ki je po študiju v Padovi deloval v Ljubljani.
Prav tako ga je pot zanesla v Lizbono, kjer si je v naravoslovnem muzeju ogledal zbirke Friderika Velbiča. Zgodba o Velbiču (njegov priimek so pogosto zapisovali kot Welwitsch) je izjemno zanimiva: bil je botanik, rojen na avstrijskem Koroškem v 19. stoletju.
Mešani prostor
Na tem mestu zastavimo vprašanje: kdo sploh je slovenski znanstvenik? Zgodovinsko gledano je bil prostor mešan, jasna nacionalna zavest se je začela oblikovati šele s pomladjo narodov leta 1848. Pred tem so se ljudje identificirali predvsem kot denimo Kranjci ali Štajerci.
Ko razpravljava o posameznih osebnostih, se Gradišku zaiskrijo oči. Izjemno ceni tiste, ki jih danes imenujemo polihistorji. »Valvazor mi je bil zelo blizu,« prizna. V mladih letih je prepotoval ogromno takratnega sveta, raziskoval jame v Tuniziji, obiskal Veliko Britanijo in Francijo. Bil je tisti pravi znanstvenik, prvi v Gradišnikovi knjigi, ki se je ukvarjal z zgodovino, kulturo, geografijo in različnimi naravnimi pojavi.
Njegova raziskovalna strast je obrodila sadove: objavil je znanstveni članek v prestižni reviji Philosophical Transactions, kar ga verjetno uvršča na mesto prvega Slovenca z znanstveno objavo v sodobnem smislu. Za svoj življenjski projekt, izdajo enciklopedije Slava vojvodine Kranjske, je žrtvoval vse. Moral je prodati grad Bogenšperk in se preseliti v Krško, s čimer je dobesedno bankrotiral za znanost in narodov spomin.
Podobno širino je imel Žiga Zois, sicer najbogatejši Kranjec v svojem času, lastnik rudnikov, fužin in gozdov, ki je bil mecen tako umetnosti kot znanosti. Med drugim je financiral naravoslovne odprave na Triglav.
V tistem času so bile posamezne točke v deželi neverjetno pomembne na globalni ravni. Odličen primer je Idrija z rudnikom živega srebra. Tam so nakopali kar osmino živega srebra na svetu. V Idrijo so zaradi strašnih zdravstvenih težav rudarjev, ki so umirali zaradi zastrupitev z živim srebrom, prihajali ugledni zdravniki in naravoslovci, med njimi Balthasar Hacquet in Giovanni Antonio Scopoli, ki se med seboj nista ravno marala, sta pa med drugim temeljito preučila lokalno floro in favno.
Tisto, kar je našemu pogovoru vdahnilo še posebno globino, je Gradiškov izjemni trud, da iz zgodovinske pozabe iztrga ženske. Pred 20. stoletjem je bila prisotnost žensk v znanosti redkost, a vendarle najdemo fascinantne izjeme. Ena takih je Barbara Celjska iz srednjega veka, ki se je sicer ukvarjala z alkimijo. Čeprav to ni bila znanost v modernem smislu, je bilo njeno delovanje znotraj srednjeveškega konteksta izjemno, obiski znanih alkimistov pri njej pa so bili polni političnih iger, saj je bila žena svetega rimskega cesarja. Vrhunska arheologinja je bila tudi vojvodinja Mecklenburška, če pogledamo daleč v preteklost.
Šele konec 19. stoletja so ženske začele obiskovati univerze. Gradišek v knjigi opisuje še zgodbo sester Jenko. Prva je študirala medicino v ruskem Sankt Peterburgu, druga kemijo v Pragi, kar verjetno predstavlja prvi doktorat iz medicine oziroma diplomo iz kemije za slovenske ženske.
Med najzanimivejšimi je zgodba o Serafini Dežman. Da bi spoznal njeno zgodbo, se je Gradišek zakopal v Arhiv Republike Slovenije, saj o njej ni bilo na voljo prav veliko javnih podatkov. Serafina je bila sestra politika Karla Dežmana, ki je bil v 19. stoletju »težkokategornik«, poslanec na Dunaju, ljubljanski župan in raziskovalec kolišč. Meteorološko opazovalnico je uradno vodil on, toda ob pregledu več kot desetih škatel arhivskega gradiva je Gradišek videl, da je veliko dela opravljala predvsem ona. Neprekinjeno in z neverjetno predanostjo je večkrat dnevno zapisovala temperaturo, zračni tlak, padavine in vlažnost v Ljubljani. »To pa je predanost,« je komentiral Gradišek.
V 20. stoletju se podoba spremeni. Naš sogovornik je tu izpostavil Branislavo Sušnik, antropologinjo, ki je bila dejavna po drugi svetovni vojni. Odpotovala je v Južno Ameriko in v paragvajski prestolnici Asunción prevzela vodenje etnografskega muzeja. Preučevala je indijanska plemena in se vsako leto podala na nevarne in zahtevne ekspedicije.
Da bi jo lokalne skupnosti sploh sprejele, se je morala najprej naučiti osnov njihovega jezika, kar pa še ni bilo zagotovilo za uspeh. V dnevnikih je Gradišek bral o tem, kako so včasih zaradi njenih obiskov domačini celo premaknili celotno vasico, saj so v njeni prisotnosti videli slab znak.
Zanimiv je tudi detajl, da je imela Branislava Sušnik v svoji pisarni sliko pomembnega slovenskega misijonarja, Friderika Barage, ki je deloval med Indijanci v ZDA.
Od nekoč do danes
Na vprašanje, ali lahko potegnemo vzporednice med načinom raziskovanja v preteklosti in danes, sogovornik opozori na velike spremembe. Včasih so znanstveniki, kot je bil Valvazor, obvladovali zelo širok spekter znanja. Danes je znanost izjemno specializirana. Za vrhunske dosežke na katerem koli področju se mora sodobni znanstvenik posvetiti ozkemu segmentu.
Vendar to ne pomeni, da je današnji znanstvenik zaprt v stolp. Ravno nasprotno. Moderno raziskovanje temelji na sodelovanju. Anton Gradišek to potrdi na primeru lastnega dela. Po izobrazbi je fizik, kar mu daje odlično osnovo, da zna kompleksne sisteme opisati na čim bolj preprost način. Toda njegovi trenutni projekti so izrazito interdisciplinarni. Trenutno se med drugim intenzivno ukvarja z bioakustiko in spremljanjem ogroženih vrst čmrljev s pomočjo pametnih senzorjev. Gradiškova ekipa poskrbi za razvoj algoritmov in optimizacijo senzorjev, ki so hkrati učinkoviti in poceni. In prav takšno delo ga nezavedno povezuje z zgodovino: ko je namreč pisal o Ivanu Regnu, pionirju bioakustike z roba 19. in 20. stoletja, ki je na terenu zgradil laboratorij in preučeval oglašanje ter sporazumevanje murnov in kobilic z vibracijami po zraku, je navdih črpal neposredno iz svojega sodobnega raziskovanja.
Knjiga, ki je bila vseskozi prisotna skozi pogovor in ki zajema obdobje od srednjega veka pa vse do preloma tisočletja, pravzaprav vsebuje opise izjemne usode našega naroda, če pogledamo s te plati. Najmlajša po letu smrti v knjigi je že omenjena etnologinja Branislava Sušnik, med obravnavanimi osebnostmi iz 20. stoletja najdemo tudi Antona Peterlina, izjemno uglednega fizika in prvega direktorja Inštituta Jožefa Stefana, ki je svojo kariero kasneje nadaljeval v ZDA in umrl leta 1993. Gradišek ne pozabi omeniti niti Hermana Potočnika Noordunga, pionirja vesoljskih tehnologij.
Čeprav ga bralci že sprašujejo o morebitnem drugem delu knjige, je naš sogovornik za zdaj previden. Materiala in ljudi je nedvomno še ogromno, zlasti iz 20. stoletja, toda vprašanje je, ali je na voljo dovolj podatkov za zapis zanimive, literarno privlačne zgodbe, ne pa zgolj suhoparen seznam dosežkov.
Promocija znanosti v jeziku, ki ga razume širša javnost, sicer ostaja njegova strast, kar uresničuje tudi kot član uredniškega odbora revije Alternator, pri kateri že šest let spodbuja raziskovalce, naj klasično, rigidno obliko znanstvenega članka z metodologijami in rezultati pretopijo v bralcu prijazne, privlačne tekste. Njemu je to imenitno uspelo.
