Dvajsetletna Maša Kurent je te dni gotovo najbolj prepoznavna slovenska gozdarka. Mlada Trboveljčanka, ki je na letošnjem svetovnem gozdarskem prvenstvu v Šentjerneju osvojila naziv svetovne prvakinje, in sicer v kraljevski disciplini zasek in podžagovanje, je s svojim dosežkom povsem spontano osvojila srca mladih in postala njihov navdih, saj uspešno podira težko izkoreninjene stereotipe, da sečnja ni za ženske in da je motorna žaga pretežka za šibke ženske roke. Sama le zamahne z roko, če sliši kaj takega, saj že dolgo hodi ob boku očetu in bratu, s katerima skupaj opravljajo gozdarska dela. V gozdu ni razlik in ne drevo ne motorna žaga pač ne vesta, kdo jo drži. Bolj kot moč delo v gozdu danes definirata znanje in tehnologija, pravi Maša, ki s svojim odločnim in samozavestnim nastopom mlade nagovarja, naj sledijo svojim željam in strastem. Ker je to pač najpomembnejše za lastno srečo. Ko je to v osnovni šoli sredi najstniških let naredila sama, se je vse prej kot spojila z množico, njena odločitev, da gre na gozdarsko šolo, pa je v razredu izzvala val začudenja. Toda Maša je ta val preplavala, tudi ob podpori družine, in če kdo, potem je njen oče moral vedeti, da bo to dekle nekoč še vihtelo motorno žago kot prava vitezinja.
V naravi uživa
Nad Trbovljami pod kamnolomom Bukova gora je delovišče, kjer v teh dneh Maša z očetom in bratom čisti zaraščeno območje. Nad njim leži vas Retje, od koder se odpre pogled nad celotno kotlino, v katero je stlačeno mesto, in nad njo zdaj že povsem zelen venec posavskih hribov. Nekoč se je Maša skoraj vsak dan povzpela iz mesta na hrib in se prepustila naravi, v kateri je vedno našla svoj mir.
»Najbolje se počutim nekje v gozdu, ko slišim ptičke peti. To je nekaj najlepšega. Ali ko sem med kravami na kmetiji svojega fanta. Moram biti nekje zunaj, ne predstavljam si dela za računalnikom. V srednji gozdarski šoli smo imeli štiri ure računalništva in smo morali delati z excelovimi razpredelnicami. Pojma nisem imela o vstavljanju tistih formul in mešalo se mi je ob tem. To preprosto ni zame,« je razložila Maša. Vzela je v roke motorno žago, si nadela čelado in rokavice ter stopila do enega od dreves, ki ga je morala požagati. »To je smrdljivec, kot mu pogovorno rečemo, gre za problematično invazivno vrsto pajesen,« je pojasnila, preden se je lotila dela. In potem je padla noter, kot radi rečemo za tistega, ki je tako zatopljen v svoje delo, da pri tem pozabi na prostor in čas.
»Res je,» se je zasmejala. »Pri tem delu so samo motorka, ti in drevo, ki ga moraš čutiti in spremljati, kaj se z njim dogaja. Pri sečnji moraš biti popolnoma zbran in osredotočen, imeti v glavi sto in eno stvar, biti stoodstotno prepričan o svojem delu,« je potrdila in nato razložila vse podrobnosti, kako se lotiti sečnje, če je drevo gnilo ali trhlo, kako, če je nagnjeno levo, desno, če je iglavec ali listavec … Ni tako preprosto, da bi človek le malo zarezal na eno in drugo stran debla in bi drevo kar padlo, kamor si človek želi. Potrebnega je veliko znanja in tehnike, da poteka sečnja varno.
Gimnazija ne, gozdarska da
Maši je bilo gozdarstvo na nekak način položeno v zibko. Gozdar je njen oče, brat in tudi sestra je delala v družinskem podjetju, bila je glavni žičničar, vozila je torej žičnico in spravljala les iz gozda, toda zaradi bolezni je morala to delo opustiti. »Vsi razen mame, ki je medicinska sestra, delamo v gozdu, ona je naše popolno nasprotje,« je smeje se rekla Maša, ki jo je oče že kot majhno deklico vzel s sabo v gozd, kjer je spremljala njegovo delo. Med njima se je rodila posebna vez, razumevanje, ki traja še danes.
»Gotovo je bil oče kriv za vse,« je potrdila Maša. Tudi za to, da sta tik pred zdajci le prepričala mamo, da Maša namesto na gimnazijo odide v Postojno na srednjo gozdarsko šolo.
»Mama je bila takrat res zelo zaskrbljena, toda danes je prepričana, da je bila ta odločitev zame veliko boljša kot gimnazija in da me drugje kot v gozdu sploh ne vidi. Jaz pa sem preprosto rekla, da bom poskusila. Kaj drugega kot gozdarstvo me tako ni zanimalo,« iskreno doda.
Na srednji gozdarski šoli so dekleta v manjšini, morda dve v razredu, toda občutka zapostavljenosti Maša ni nikoli čutila, ko pa je bila končno med sebi enakimi. »Razlik ni nobenih, kajti če se vpišeš na to šolo, moraš znati vse, kar znajo fantje. Vsi se učimo enakih stvari, vsi moramo znati voziti traktor, vleči hlode, podreti drevo … Je pa res, da so nam kdaj fantje priskočili na pomoč in dvignili kakšno težko stvar. Do neke mere je delo v gozdu res tudi fizično naporno, ampak jaz pravim, da je vse v glavi. Ker je vse odvisno od tehnike, kako znaš žagati. Če znaš podreti drevo, ni važno, kako debelo je in kakšne mišice imaš. Včasih je bilo v gozdarstvu veliko ročnega dela, danes poteka delo z motorkami in tudi te so že tako lahke, da ne pomenijo nobene teže za dekleta. A ne le to, tudi klini so zdaj že taki, da jih ni treba več niti zabijati, ampak samo pritisneš in padejo v deblo. Delo je veliko lažje kot nekoč,« je razložila.
Tekmovanja so izkušnje
Gozdarji in motorna žaga, to so posebne povezave. Maši sta prvo motorno žago podarila oče in brat, ko je bila v prvem letniku, in seveda je z njo spletla posebno vez, še vedno rada žaga z njo. »Temu rečemo žargonsko cajg, torej orodje, in svoje orodje je treba spoštovati in ceniti, sploh danes, ko je vse zelo drago. Zato vedno pazimo nanj, da ne skrhamo verige ali urežemo v kak kamen. Ker takrat slišiš, kako motorka trpi in prav smili se ti, če ni nabrušena, kot je treba. Enako velja za traktor, vseskozi ga je treba vzdrževati, ker če pride do nečesa zaradi malomarnosti, je potem to kar naenkrat visok strošek,« razumno razloži.
Doma imajo kakih osem motornih žag za različne namene in debeline dreves. Zakaj bi s težko žago žagala smrekove veje, ko pa je treba paziti na hrbtenico, se nasmeje Maša. »Zelo naporno je cel dan delati z veliko in težko motorko.«
Toda Maša to vendarle počne tako dobro, da se je že v srednji šoli začela udeleževati gozdarskih tekmovanj. Prva ekipa deklet na tovrstnih tekmovanjih je nastala šele leta 2018, pripoveduje, nato je obdobje covida-19 ta val nekoliko zaustavil, toda njena generacija ga je ponovno spodbudila. »Bila sem v tej prvi ekipi po obdobju korone.« Tudi prve uspehe je dosegla že kot srednješolka. Na mladinskem tekmovanju Alpe Adria v Avstriji je bila del dekliške šolske ekipe in posamično med dekleti dosegla drugo mesto. Toda v skupni razvrstitvi, skupaj s fanti, je bila 12. Potem je kot edino dekle odšla na tekmovanje na Češko v Krivoklat in se v mešani konkurenci uvrstila tik pod stopničke. Bilo je kakih 80 do 90 tekmovalcev, pove. Ti dobri rezultati pa so jo leta 2023 vodili še na evropsko prvenstvo, kjer je posamezno zasedla drugo mesto in četrto med vsemi. Sledil je nastop na državnem prvenstvu, kjer ni imela konkurence. Postala je državna prvakinja. Ta dosežek pa jo je popeljal na letošnje svetovno prvenstvo v Šentjerneju, kjer je bila v podiranju dreves najboljša na svetu, tretja pa v menjavi verige in obračanju letve.
»Ta tekmovanja so preprosto neka izkušnja v življenju, ki ti lahko pomagajo tudi vnaprej,« razmišlja. »Spoznavaš ljudi in povezan si s svetom. Zame je bila to najboljša izkušnja.«
Delo z otroki
Nanjo je ponosna vsa družina, saj je prva, ki se je sploh udeležila teh tekmovanj. Tudi Zasavci jo prepoznavajo na ulicah in ji tako mimogrede še čestitajo. »A ti si tista z motorko?« ji kdo reče. Kličejo jo tudi mediji, ki jo želijo na svojih straneh ali pred kamerami. Toda Maša ohranja ob vsem tem bolj zadržano držo. Bolj kot izpostavljati sebe si želi eno: mlade spodbuditi, da so manj na telefonu in pred računalnikom ter več delajo s svojimi rokami in preživijo čas v naravi. Predvsem pa, da sledijo svojim sanjam.
»Veste, meni je bilo res neprijetno, ko je učiteljica v osnovni šoli na glas prebrala, kam gre kdo v srednjo šolo. Ker sem vedela, kaj bo sledilo. Vsi so se smejali. Potem so me sošolci in sošolke spraševali, kaj bom počela s to šolo,« se nekoliko kislo spominja tistega časa.
Toda Maši dela preprosto ne zmanjka. »Sedaj bom še malo požagala in počistila to okolico, potem se bom uredila in odpeljala v Celje, kjer občasno pomagam v gostilni. Danes sem res hvaležna mami, da je bila tako stroga takrat, ko je morala biti, in očetu, ki je bil seveda bolj popustljiv, a me je vsega tega naučil. Naša družina drži skupaj.«
Maša je z vsemi svojimi dosežki in svojo pojavnostjo postala neke vrste ambasadorka svojega poklica, za marsikoga pa tudi velik navdih. Zato si želi v prihodnosti otrokom predajati znanje o naravoslovju, zunaj, na terenu, v naravi. Ker jim tega manjka. Otroci pa so tudi tisti, ki so najbolj doumljivi in učljivi, a tudi iskreni. »Zadnjič mi je neki fant tako prikupno rekel: Maša, če ima motorka meč, potem si ti gozdarska vitezinja.«
