V prvem delu smo ugotovili, da humor deluje kot kognitivni trojanski konj, ki z lahkoto prebije naše obrambne zidove in nam predstavi golo, včasih neprijetno resnico. Če ima politični humor, satira tako močan vpliv na običajnega človeka, kako potemtakem vpliva na tiste, ki držijo vzvode moči? Odgovor je preprost in zgodovinsko dokazan: za vsak režim, diktaturo ali ekstremistično gibanje je pristen smeh to, kar je za vampirja česen.
Ni naključje, da so prvi na udaru cenzure pogosto prav komiki, karikaturisti in satiriki. Razumevanje te dinamike nam razkrije globoko psihološko rano, ki jo v sebi nosijo vsi tisti, ki vladajo s trdo roko in zastraševalno retoriko.
Temelj vsake diktature ali avtoritarnega populizma, tudi znotraj domnevno demokratičnih sistemov, je ustvarjanje iluzije popolnosti, nezmotljivosti in nadčloveške moči. Vodja mora biti prikazan kot monumentalni rešitelj, ki se nikoli ne moti. Ta podoba pa je psihološko izjemno krhka, saj temelji zgolj na strahu in prisili, ne pa na pristnem spoštovanju.
Uničena iluzija
Smeh to skrbno zgrajeno iluzijo uniči v trenutku. Lahko se bojite nekoga, ki vam grozi z zaporom, toda psihološko in nevrološko gledano se je nemogoče hkrati bati in se iskreno smejati nekomu, ki je pravkar postal tarča ostre šale. Zasmehovanje politika, ki je v svojem bistvu avtokrat, seciranje njegove nečimrnosti, njegovih kompleksov in logičnih absurdov v sekundi prebode mehurček strahovlade. Kot opozarjajo psihologi, vas lahko neizprosna oblast prisili k poslušnosti, plačevanju davkov ali tišini, nikoli pa vas ne more prisiliti k iskrenemu, spontanemu smehu na povelje. Zato je smeh najboljši dokaz, da trinožec v resnici ne nadzoruje vašega uma.
Drugi razlog, zakaj ekstremisti organsko ne prenesejo humorja, je v sami arhitekturi njihovih možganov, natančneje v pojavu, ki mu v psihologiji pravimo kognitivna rigidnost. Fanatizem za svoj obstoj nujno potrebuje črno-belo sliko sveta. Zahteva absolutne resnice, strogo ločitev na »nas« in »njih« ter popolno odsotnost nians.
Kot smo ugotovili pri analizi inteligentnega uma, pa humor zahteva natanko nasprotno, torej tako imenovano lateralno razmišljanje, kognitivno prožnost, razumevanje paradoksov in igranje z dvojnimi pomeni. Dobra šala je v svojem bistvu vedno siva, nikoli strogo črno-bela. Politični fanatik šale preprosto ne razume ali pa jo nemudoma dojema kot osebni napad zato, ker mu dobesedno primanjkuje mentalne prožnosti, da bi hkrati predelal dve nasprotujoči si ali nesmiselni ideji. Fanatizem je patologija smrtne resnobnosti. Je um, ki je preveč tog, da bi se znal igrati z realnostjo.
Orodje zatiranih
Skozi zgodovino se je vedno znova izkazalo, da je smeh eno najučinkovitejših orodij marginaliziranih in zatiranih. Pomislimo na izjemno bogato podtalno kulturo političnih šal v času Sovjetske zveze, ki so ljudem pomagale ohranjati zdravo pamet, ali pa na znamenito filmsko mojstrovino Veliki diktator, v kateri je Charlie Chaplin zgolj z govorico telesa in plesom z balonom razgalil patološko norost in megalomanijo Adolfa Hitlerja.
Strah družbo ohromi, posmeh pa agresorja skrči nazaj na človeško, obvladljivo in pogosto patetično velikost. Ko se ljudje začnejo norčevati iz absurda političnega sistema, se zgodi ključen psihološki premik. Žrtev prevzame nadzor. Smeh odvzame moč tistemu, ki povzroča grozo, in jo v obliki dopamina vrne tistemu, ki se smeji.
Kondicijo in zdravje nekega sistema, celo njegovo demokratičnost, lahko precej natančno izmerimo z njeno sposobnostjo, da tolerira posmeh na lasten račun. Ko politiki začnejo na satiro odgovarjati z jezo, grožnjami, tožbami ali klici po cenzuri, to nikoli ni znamenje njihove moči. To je klinični simptom njihove globoke negotovosti in zavedanja lastne ranljivosti. Kajti globoko v sebi vedo tisto, kar ve vsak dober komik, da se ljudje nehajo bati in se začnejo smejati, ko je igre nepreklicno konec.
Kako ta skupni, osvobajajoči smeh vpliva na celotno družbo, kako celi njene rane in zakaj deluje kot nevidno socialno lepilo v najtežjih časih, pa bomo raziskali v tretjem, sklepnem delu našega podlistka.
