Na kavo se pripelje z mestnim avtobusom s knjigo pod roko, z monografijo Legendarni vlak gomulka, ki je njegovo najbolj sveže delo. »Ko sem začel pisati, si nisem predstavljal, da bo tako obsežno. Pa vendar, v šestih desetletjih je gomulka prepeljala ogromno potnikov. Bila je prvi korak v elektromobilnost pri nas, zaznamovala je prehod s starih parnih lokomotiv na električne,« pravi dr. Josip Orbanić, strokovnjak za vlake in železniško tehnologijo. Gomulka je bila nekakšen simbol napredka. Prva je pri nas prišla na tire leta 1964, ravno ko je povojna baby boom generacija začela bolj množično obiskovati šole in fakultete ter se vozila z vlakom. To je bil družabni prostor, sedeži so bili obrnjeni drug proti drugemu. Z gomulkami smo poleti potovali na morje, pozimi pa bentili, ker se je v vagonu preveč segrelo ali pa gretje sploh ni delalo. V knjigi so tako poleg vseh strokovnih podatkov, ki jih iščejo poznavalci, posebej dragoceni spomini ljudi na gomulko, izkušnje potnikov, zaposlenih, tudi grafitarjev, ki so se jih lotevali s spreji, ter zgodbe izzivalcev usode, ki so se na zunanji strani vrat držali za ročaje in »srfali« na vlaku …
Prihodnost je (bila) v elektriki
Josip Orbanić je bil rojen v Dolenjih Pucićih pri Žminju v Istri, nedaleč od istrske železnice. Že nono je bil zaljubljen v vlake, oče, ki je bil železničar, pa je sinu po končani osnovni šoli leta 1965 dal jasno vedeti, da je v elektriki prihodnost. »In res, uspelo mi je dobiti železniško štipendijo za srednjo šolo, postal sem elektrotehnik in kasneje inženir elektrovleke. Zaposlil sem se v Divači na železnici,« svoj prihod v svet železnic pojasni Orbanić. V njem ga vsakdo pozna. Med drugim je vodil sekcijo za vleko v Divači in bil pomočnik direktorja za prodajo v Postojni. Ob delu je pridobil visokošolsko izobrazbo, magisterij poslovnih znanosti in doktorat iz sistemov kakovosti in logistike. Opravljal več vodilnih funkcij pri Železniškem gospodarstvu Ljubljana in Slovenskih železnicah, bil je denimo vodja službe za raziskavo trga in tudi prvi šef službe za potniški promet. Po osamosvojitvi Slovenije je pomagal pri odcepitvi slovenskih železnic od jugoslovanskih. »To je bilo zahtevno predvsem v obdobju, dokler Slovenija ni bila priznana kot država in smo poslovali tako rekoč na črno oziroma na podlagi bilateralnih dogovorov,« se spominja.
»Že takrat smo vedeli, da je nujno vlagati v železnice, a smo v Sloveniji potem zašli s te poti za več generacij. Žalostno je, da nam ni uspelo posodobiti železniškega omrežja. Slovenija je na potniški železnici najslabša v Evropi. Še vedno se z vlakom vozi samo dva odstotka potnikov, 90 odstotkov jih uporablja avtomobil. Je pa tudi res, da se Slovenci radi peljemo na izlete v sosednje države in tu je avtomobil skoraj edina možnost,« ugotavlja. Z vlakom se zdaj vozi kot upokojenec, a le nekajkrat na leto.
Železnice tudi hobi in predavanja na fakulteti
Vzporedno s poklicno kariero so železnice tudi njegov hobi. V prvi knjigi se je posvetil istrski železnici, ob kateri je živel kot otrok. »Zbirati sem začel vse mogoče gradivo, povezano z železnicami, in začel pisati. To je bilo moje vzporedno življenje,« se smeje. Legendarni vlak gomulka je njegova 12. knjiga, še več kot 330 njegovih objav lahko najdemo v bibliografiji Cobiss. Med monografijami lahko poudarimo denimo Razvoj elektrovleke na Primorskem in v Sloveniji ter Razvoj transporta, logistike in mobilnosti v Sloveniji. O pomenu transporta bi vam Orbanić lahko pripovedoval ure in ure, začenši s pradavnino. »Tako je tudi prav, saj imamo vendar najstarejše kolo z osjo na svetu, barjansko kolo, ki so ga odkrili pri Vrhniki in ga hrani Mestni muzej Ljubljana. To je dokaz, da je pred več kot 5200 leti na naših tleh potekal transport z razvitimi transportnimi sredstvi. Slovenija ima močno tranportno zgodovino, leži na koridorju, ki je bil edini možni prehod iz notranjosti do morja. Še danes tod potekajo glavni evropski prometni koridorji in to je bogastvo, ki ga je treba ohraniti,« spomni Orbanić.
Svoje znanje je vselej rad delil z drugimi in med drugim predaval kot univerzitetni profesor na Fakulteti za logistiko Univerze v Mariboru. Pravzaprav je bil v ekipi, ki je fakulteto pomagala ustanavljati in oblikovati študijske programe. Na Slovenskih železnicah je do upokojitve leta 2012 med drugim vodil projekt kakovosti in sodeloval v svetu za kakovost in poslovno odličnost Slovenije.
Pogled z višine na Ljubljano ga skrbi
Podpisal se je pod cel vagon strokovnih in poljudnih člankov, ravnokar je za hrvaški časopis Glas Istre končal deset nadaljevanj feljtona o železnici v času Avstro-Ogrske. »Železnica je povsod prinesla življenje, več kot sto let je bila glavni razlog za razvoj. Kdor je izkoristil železnico, je dobro živel. Tudi delavski razred se je začel oblikovati prav v krajih vzdolž železnic, boj za pravice delavcev, za boljše pogoje dela, sindikalno združevanje … Železnica je vplivala na vse pore življenja in delovanja takratne družbe,« poudarja Josip Orbanić.
Danes 76-letni upokojenec pravi, da ima iz stanovanja v 16. nadstropju stolpnice najlepši pogled na železnico v Ljubljani in tudi na nastajajoči potniški center. Skrajni čas je bil, da se to uredi, komentira. A kot strokovnjak za razvoj prometa že predvideva bodoče prometne težave. »Tu nastajajo nov železniški center, avtobusna postaja, kompleks Emonika in poslovni center Vilharia … To pomeni veliko koncentracijo vlakov, avtobusov, taksijev, avtomobilov, vse se bo tu gnetlo in to bo velik prometni problem Ljubljane. Že zdaj se vidi zgostitev, že zdaj je vse natrpano. Tudi pri projektu ljubljanske železniške postaje smo se soočali z dolgoletnimi nasprotovanji in odlašanjem. In to se pozna. Če prometni projekt narišeš danes, uresničiš pa ga šele čez 20 let, se vmes že vse spremeni in to več ni rešitev problema, ampak nastane nov problem,« razmišlja Orbanić. Spomni na bližnje križišče na Šmartinski cesti, kjer na zožitvi vsak dan nastane nerešljiv zamašek, ki ga rešujejo že 40 let. »To je katastrofa. In tudi ko bi se lotili reševanja tega ozkega grla, ne vidim rešitve, kam bi sploh speljali promet, že zdaj gre na vse stranske ulice in vznemirja stanovalce,« dodaja. Boji se, da bo Ljubljana v prometu samo še bolj trpela.
