Ko danes omenimo Williama Shakespeara, pomislimo na Hamleta, Romea in Julijo, Macbetha in številne druge nesmrtne junake svetovne književnosti. Toda največji angleški dramatik je za seboj pustil tudi precej ugank. Ena od njih se skriva v zgodovinski drami Edvard III., ki je bila leta 1596 objavljena brez imena avtorja. Literarni zgodovinarji so stoletja ugibali, kdo jo je napisal, zdaj pa britanska raziskovalca trdita, da sta skrivnost razvozlala. In odgovor je precej bolj zanimiv, kot bi pričakovali. Dramo naj bi namreč skupaj napisala Shakespeare in Christopher Marlowe, dva največja dramatika svojega časa, ki sta na londonskem gledališkem prizorišču dolgo veljala predvsem za tekmeca.
Do odkritja sta prišla Rory Loughnane z Univerze v Kentu in Brett Greatley-Hirsch z Univerze v Leedsu. S sodobnimi računalniškimi metodami sta analizirala jezik drame in ga primerjala z deli desetih dramatikov, ki so ustvarjali konec 16. stoletja.
Rezultati so bili presenetljivo jasni. V enem od preizkusov so 23 odlomkov pripisali Shakespearu, devet pa Marlowu. Po mnenju raziskovalcev je Shakespeare napisal večji del besedila, Marlowe pa je pomembno prispeval k njegovemu nastanku, piše britanski The Guardian.
Tekmeca ali sodelavca?
Shakespeare in Marlowe sta se rodila istega leta, 1564, in skoraj istočasno začela ustvarjati za londonska gledališča. Oba sta bila izjemno nadarjena, vendar sta imela precej različni življenjski poti.
Marlowe je že kot mlad dramatik zaslovel z deli, kot sta Tragedija o doktorju Faustu in Timurlenk Véliki. Njegovo življenje je bilo burno, povezovali so ga tudi z vohunjenjem, umrl pa je leta 1593, star komaj 29 let, po spopadu v gostilni v Deptfordu. Shakespeare je medtem šele stopal na pot, ki ga je pozneje pripeljala med največja imena svetovne književnosti.
Dolgo je prevladovalo prepričanje, da sta bila predvsem tekmeca, ki sta drug drugega občudovala, posnemala in skušala prekositi. Toda nova raziskava kaže, da sta bila njuna odnosa in ustvarjalno sodelovanje precej bolj zapletena. Že pred desetletjem so raziskovalci ugotovili, da je Marlowe verjetno sodeloval pri nastajanju Shakespearovih zgodovinskih dram o Henriku VI. Zdaj so našli dodatne dokaze, da skupno pisanje ni bilo osamljen primer.
Računalnik prepozna pisateljev slog
Kako je mogoče po več kot štirih stoletjih ugotoviti, kdo je napisal posamezne dele besedila? Raziskovalci niso iskali zgolj znamenitih verzov ali podobnosti med prizori. Preučevali so tudi drobne jezikovne fraze, ki jih pisatelji pogosto uporabljajo nezavedno: pogostost določenih besed, besedne zveze, slovnične vzorce in razporeditev značilnega besedišča. Takšni jezikovni prstni odtisi so lahko presenetljivo zanesljivi, še posebno kadar različne metode pokažejo podobne rezultate.
Ena od besed, ki je raziskovalcema pomagala prepoznati Marlowov slog, je bila denimo angleška beseda martial, povezana z vojskovanjem. Ta se v njegovih dramah pojavlja precej pogosteje kot pri večini drugih avtorjev. Analiza je pokazala, da je Shakespeare najverjetneje napisal znameniti prizor, v katerem nenadna tema prestraši francosko vojsko, medtem ko so v sklepnem delu drame raziskovalci prepoznali izrazite Marlowove jezikovne značilnosti.
Pomembno je, da se ugotovitve niso opirale na en sam računalniški preizkus. Različni načini analize so večkrat pokazali podobno razdelitev avtorstva.
Novo poglavje literarne zgodovine
Drama Edvard III. pripoveduje o angleškem kralju Edvardu III. in njegovih vojnah s Francijo. Čeprav je bila natisnjena že leta 1596, ni bila vključena v znamenito prvo zbrano izdajo Shakespearovih dram iz leta 1623.
Nekateri literarni zgodovinarji so sicer že dolgo domnevali, da je Shakespeare napisal vsaj nekaj prizorov, toda vprašanje drugih avtorjev je ostalo odprto. Nova raziskava zato ne spreminja le pogleda na eno samo dramo. Nakazuje tudi, da je bilo sodelovanje med velikimi dramatiki elizabetinske Anglije precej pogostejše, kot si danes predstavljamo.
V času, ko so gledališča nenehno potrebovala nove predstave, pisanje v dvoje ali celo v večjih skupinah ni bilo nič nenavadnega, a misel, da sta pri istem besedilu sedela velika književnika, kot sta bila Shakespeare in Marlowe, je posebej zanimiva.
