Zdi se, da se vsake toliko časa javi kak odjemalec, ki meni, da bi lahko iz objektov v Bistri, kjer je recimo velik tehnični muzej, pa tudi zbirka avtov največjega med Jugoslovani, hrvaško-slovenskega maršala Josipa Broza, iztisnil nekaj več, recimo vrhunsko restavracijo. Bistra je imela svetla – ali raje svetlejša obdobja, a pravega uspeha kljub naravnim danostim ni dosegla nobena ekipa. Birme, poroke, sedmine, obhajila, abrahami in kar je še uveljavljenih ljudskih praznovanj, je še največ, kar so tam dosegli. Imajo velik parkirni prostor in velike jedilnice, ki so kot nalašč za takšna praznovanja, po drugi strani pa so sobane, skozi katere je pot do sanitarij že pravo potovanje, nekam prevelike in prehladne za restavracijo. Je pa Bistra tudi urejen hotel, kar smo ugotovili tudi zato, ker smo imeli med zgodnjo večerjo lep pogled na vso jutranjo infrastrukturo, ki je že čakala na hotelske zajtrkovalce. In tega niso skrivali. Nasprotno.
Pravijo si tudi hiša lokalnih okusov ter v jedilnem listu in na spletnih straneh veliko govorijo o sledljivosti in lokalnih produktih, ki pa so se pozneje pri jedeh malce izgubljali, čeprav smo se trudili najti domače jedi. Morda so bili še najbolj domači pri izbiri slovenskih vin, tujih ni bilo, med penečimi vini so imeli na kozarec odprto srebrno penino, da, prav ste prebrali, pri belih vinih na kozarec so imeli nepretresljivo Coljino zvrst chardonnayja in malvazije (tri evre).
K hrani. Najmanjša jed večera in tudi ena najmanjših jedi, ki smo jo dobili v zadnjem času, je bil sicer slasten grižljaj rezin opečenega govejega hrbta z gobicami, peteršiljevim oljem, krompirjevo majonezo in cvetličnim okrasjem za 14 evrov. S cvetjem so opremili tudi ploščo sirov, jedilni list pravi, da so z vrhniških pobočij, obetali so tako kravje kot kozje, a smo na neposredno vprašanje, od kod so, dobili odgovor, da so od tukaj. Od kod? Še enkrat: od tukaj.
Naši neuki čuti so zaznali le poltrdi sir, ki je imel ob klasiki še variaciji s poprom in čilijem. Plošča sirov za 13 evrov je bila sicer povsem korektna, a skoraj gotovo med njimi ni bilo kozjega. Običajno bi jih povezali z marmelado in kruhom, ki sta bila v spremstvu, a tistega večera kruh ni bil najboljši, še več, tako utrujenega kruha nismo jedli že dolgo.
Ne ravno napačen, a skrajno dolgočasen je koncept pa tudi okus raviolov z albuminsko skuto in pehtranovim maslom. Rešitev je bila lokalna, dodali so lardo pujska, menda z bližnjih vrhniških hribov, ki pa ni rešil krožnika. Za enakih 15 evrov smo imeli zanimivejšo divjačinsko bakalico z žlikrofi, razmeroma nasitno jed, ki so jo povrhu bolj okrasili kot poživili s topinamburjevim čipsom.
Krožniki v Bistri so bogato opremljeni s prilogami in dekoracijo, podobno je bilo tudi z govejim filejem. Sodelovali so skutni štruklji in tudi pire kolerabe, gobove omake pa je bilo preprosto preveč in bi raje videli, da bi gobe popekli na žaru kot pa jih mučili s kuhanjem.
Je bilo pa zato meso pečeno natančno tako, kot smo si želeli, za ne preveč visokih 27 evrov pa so tudi odrezali velika kosa mesa.
Postrv (21 evrov) je bila Koligarjeva, dva lepo pečena kosa so obdali predvsem z zelenjavo in ribjo omako, za prilogo je bil črni ohrovt, sodelovale so še postrvje ikre.
Pojedli smo veliko in za konec smo si zaželeli le še kos menihovega jabolčnega zavitka. Odrezali so ga radodarno, dodali kepici vaniljevega sladoleda in vseprisotno cvetlično dekoracijo, potem pa smo dobili še šilce hišnega »jägermeistra«. Opazovanje medveda ali jelena, tudi to organizirajo, smo tokrat preskočili.
Več ocen gostiln preberite na mihafirst.si.
