Naj začnemo z vprašanjem: zakaj zdaj, ko se v Ljubljani proti večeru že občutno ohladi, pri Dubočici ni mogoče jesti v notranjosti lokala? Na naših treh zadnjih obiskih na Zaloški cesti nismo dobili logičnega odgovora. Pravzaprav nismo dobili odgovora. Zdelo se nam je tudi, da nas nihče v gostilni ni bil ravno vesel. Zakaj ne? Kje smo storili napako? Rezervirali smo, pa tega sploh niso zabeležili. K sreči je bil vrt, na katerem smo pristali, tako prazen, da je sicer simpatični hišni kosmatinec, ki rad po pasje označuje mize, ves čas predstavljal več kot deset odstotkov vseh gostov.
Kakor koli, v nasprotju z osebjem smo se ob našem tokratnem obisku kot kvartet veselili obiska klasične srbske gostilne, ki ima svoje korenine, če prav razumemo jedilni list, v Leskovcu, v samem centru najboljšega srbskega žara. Pri Dubočici smo že večkrat jedli tako klasične čevapčiče kot obogatene pleskavice, tokrat pa smo že takoj naredili napako s tem, ko smo naročili narezek. Pršut, kulen in salama so bili brez vsakega avtorstva in upali bi si trditi, da mesnine tudi nimajo nobene zveze s Srbijo. Soliden je bil mladi sir, brez potrebe so nas silili z olivami in ovenelo rukolo, ki nimata nobene zveze s tradicijo, zanimiva je bila priloga suhih sliv in fig.
Z naskokom boljše so bile tople jedi. Solidna in zelo obilna je bila špinačna gibanica, ki ji priložijo kislo smetano. Tudi ocvrte paprike niso bile slabe, a so jih skrili pod nerazumljivo ogromnim kupom mladega sira. Telečja obara, veliko telečje obare, je bila mamljivega okusa, v realnosti pa je z vsako žlico postajala vse bolj mastna in na koncu je veliko mesa ostalo.
Radio Lola na zvočnikih je vrtel solidno srbsko, tudi starogradsko muziko. Zvonko Bogdan, Toma Zdravković in celo Đorđe Marjanović so dvigovali razpoloženje na velikem, vse bolj hladnem vrtu, naše omizje pa je za vzdušje spilo kozarec polsuhega rdečega srbskega vina carica Milica. Iz istega filma je bil tudi car Lazar. Na vinski karti sicer ni izbire velikih vin, imajo pa 20 različnih kapljic, več iz Slovenije kot iz Srbije, na vrhu, tako po ceni kot kakovosti, sta Damjanićeva beli in rdeči burnum, pri penečih vinih pa prisegajo na srebrno penino.
Ob carici Milici je vegetarijanski del omizja dobil res nefotogenične šampinjone na žaru, spremljala jih je kepica urnebesa. Po drugi strani pa se je izkazalo, da velja poslušati strežbo, ko priporoča dnevne specialitete: teletina izpod peke s pripadajočim krompirjem in zelenjavo je bila sijajna, mehka, sočna in okusna.
Manj so ugajali kraljevi čevapčiči, ime, ki označuje pol ducata debelih valjčkov, ki jih prešpikajo s sirom, ovijejo s slanino in, kdo ve zakaj, prekrijejo z naribanim sirom. Pa so se kljub temu zdeli malce presuhi. Prebranec je situacijo zgolj malce poboljšal, po drugi strani pa tudi lepinje niso imele svojega večera. A pravo soočenje z resničnostjo je prišlo pri zadnji glavni jedi. Orjaški kos dimljene vešalice je bil res presušen, kot to morda zapoveduje recept, a je bil tako izmučen, da ga je bilo težko rezati. Morda bi pomagal boljši nož, a dejstvo je bilo, da nam ga ni uspelo pojesti do konca, ker je postajal hladen vse trši. Še ena, dodatna zanimivost pa je bila, da so tako kraljevske čevapčiče kot vešalico podložili z moderno BBQ-omako, ki tam res ni imela kaj iskati. Je pa nekaj res, Dubočica ni draga gostilna, teletina izpod peke stane 16 evrov, 350 gramov kraljevih čevapov 15 evrov, prekajena vešalica pa 12 evrov.
K sreči so bile sladice povsem solidne. Med ducatom bolj ali manj balkanskih sladkih zaključkov, ki stanejo od štiri do pet evrov, smo si privoščili klasično baklavo, izvrstne hurmašice in palačinke z marelično marmelado, ki so bile prehladne, morda niso bile sveže pečene.
Več ocen gostiln preberite na mihafirst.si.
