Letošnje poletje bo, kot kaže, posebej pestro in bo bolj klavrna podoba sodobnega turizma. Napovedujejo zelo vroče (in v drugi polovici leta tudi sila nestanovitno) vreme, cene pa medtem letijo v nebo, tako da je nekoč tradicionalen oddih na Jadranu postal že skorajda nedosegljiv luksuz. Toda postavimo tudi naslednjo trditev: morda pa je čas, da prenehamo podpirati takšne trende in odkrijemo alternative. Poskušali smo poiskati nekaj dobrih nasvetov, kaj lahko počnemo in kam lahko gremo kljub trendom.
Tudi to poletje bodo zaznamovale krize. Za povprečno slovensko družino, ki se prebija skozi krizo življenjskih stroškov, so letošnje priprave na počitnice bržkone videti vse kaj drugega kot sproščujoče brskanje po katalogih. Bolj so podobne vaji iz kriznega menedžmenta. Doba brezskrbnega in poceni turizma – tista kratka zgodovinska anomalija, ko smo verjeli, da je mogoče z nekaj deset evri preleteti celino ali za drobiž najeti apartma tik ob morju – se očitno nezadržno bliža koncu.
Cene letalskih vozovnic se višajo, medtem ko letalske družbe odpovedujejo lete. Bencin na črpalkah postaja vse dražji, hkrati pa se nad poletjem zgrinja zlovešča senca fenomena El Ninjo, ki prinaša napovedi o nevarnih vročinskih valovih in podnebnih ekstremih.
»Doba globalnega segrevanja se je končala. Nastopila je doba globalnega vrenja,« je že pred časom ob beleženju temperaturnih rekordov opozoril generalni sekretar Združenih narodov António Guterres. »Zrak je neprimeren za dihanje, vročina je neznosna. In raven dobičkov od fosilnih goriv ter podnebnega neukrepanja je nesprejemljiva.«
Nebrzdana komercializacija
Toda tisto, kar slovenskega dopustnika morda najbolj bode v oči, je divja, skorajda nebrzdana komercializacija naše tradicionalne poletne oaze – hrvaške obale.
Sosednja Hrvaška pod težo vseevropskega povpraševanja spet marsikje podira cenovne rekorde (pri čemer so že lani cene poletele v nebo). Kar je bilo nekoč dostopno zatočišče za delavce in srednji razred, se pospešeno spreminja v igrišče za premožnejše zahodne turiste. Številke so neizprosne. Stroški najema apartmajev, hrana v restavracijah in celo osnovni življenjski izdelki na obali so dosegli ravni, ki so za mnoge družine nedosegljive.
Da situacija na Jadranu postaja nevzdržna, priznava tudi hrvaška turistična stroka. Boris Žgomba, predsednik Združenja potniških agencij pri Hrvaški gospodarski zbornici, je že pred časom ob prvem valu podražitev, ki so bile povezane z uvedbo evra, jasno opozoril: »Gostje niso neumni. Pripravljeni so plačati več, vendar samo v primeru, če za to dobijo ustrezno dodano vrednost in kakovost. Neupravičeno dvigovanje cen, ki mu ne sledi dvig ravni storitve, se destinaciji na dolgi rok vedno maščuje.«
Poleg tega kritiki opozarjajo na sistem, ki majhne ponudnike sili v dvigovanje cen zaradi absurdnih makroekonomskih pritiskov in potratne državne birokracije ter na koncu kaznuje tiste, ki si lahko dopust najmanj privoščijo.
V primežu te neusmiljene ekonomske in podnebne realnosti se iskanje alternativ zdi edino smiselno. Toda kam iti, ko letenje prazni denarnice, obale pa postajajo pregrešno drage peči?
Za mnenje smo med drugim vprašali Slovensko turistično organizacijo (STO). Odgovori na vprašanje, katere manj znane regije priporočajo tistim, ki si želijo miru in pristnosti proč od preobremenjenih središč (kot sta Bled in Piran), so dali misliti. Odgovarjajo: »Slovenija ponuja zelo raznolika doživetja, zato univerzalnega odgovora na vprašanje o 'pravi' regiji ni. Najprimernejša izbira je vedno odvisna od interesov, življenjskega sloga in pričakovanj posameznega gosta.«
To je pristop, ki odseva nujno potrebno spremembo pri tem, kako vidimo počitnice. Od pasivnega potrošništva k premišljenemu in počasnemu potovanju. Takšnemu trendu v angleščini pravijo »slow travel«. Namesto kljukanja znamenitosti na prenatrpanih seznamih ali praženja na plaži sta bolj na mestu umik na spregledano podeželje in raziskovanje tematskih poti, kjer turistični evro dejansko podpre majhnega, lokalnega ponudnika, ne pa velike korporacije, lastnice hotelov ali letal.
Vročinski valovi
Ko bodo beton in obalna mesta žareli pod pritiski poletnih vročinskih valov, bo iskanje ohladitve spet na prvem mestu (spomnimo se samo izkušenj iz zadnjih nekaj let, ko je živo srebro rinilo nad 35 stopinj Celzija). Namesto zanašanja na energetsko potratne klimatske naprave strokovnjaki predlagajo vrnitev k naravnim virom osvežitve. Svetujejo iskanje idej za ohladitev neposredno v ali ob vodi, v hladnem zavetju podzemnih jam in pod krošnjami gozdov.
Seveda tradicionalno pribežališče pred vročino ostaja gorski svet, toda v luči vse bolj nepredvidljivega podnebja moramo biti pri tem previdni. Obiskovalce zadnje čase vse bolj spodbujajo, naj svoje poti in cilje izberejo z veliko mero spoštovanja ter previdnosti, pri čemer morajo nujno upoštevati lastno pripravljenost, znanje, trenutne vremenske razmere in specifične razmere v visokogorju. Poudarjajo tudi nujnost, da se obiskovalci v gore odpravijo primerno opremljeni. Alpe namreč niso zabaviščni park in narava ne odpušča arogance.
Justin Francis, soustanovitelj in izvršni direktor britanske organizacije Responsible Travel, že leta opozarja na nujnost spremembe našega miselnega vzorca: »Turistična industrija mora prenehati z obsedenim iskanjem neskončne rasti. Usmeriti se moramo k 'boljšemu turizmu', ne pa k 'več turizma'. Če želimo ohraniti kraje, ki jih radi obiskujemo, moramo potovati redkeje, ostati dlje in zagotoviti, da naš denar ostane v rokah lokalne skupnosti.«
Zakaj ne bi prav teh načel upoštevali letos, ko so razmere spet tako nepredvidljive? Če želimo preživeti vročino in nekaj storiti za ohranitev naravnih ter kulturnih virov, moramo nehati nagrajevati uničujoč turizem. Popotniki, ki iščejo nekaj zares drugačnega, si lahko za letos zadajo cilj spoznavanja edinstvenih doživetij Slovenije. Ceneje je, bližje je in velik del teh doživetij je bistveno hladnejši kot kopanje ob razbeljeni obali, ko se še insekti sredi dneva ne prikažejo več na soncu.
Slovenija je res čudovita in raznolika dežela, ki ponuja doživetja domala za vsak dan v letu.
Pogled od zunaj
Takšne dileme pa se ne pojavljajo samo pri nas. V Veliki Britaniji, kjer so bili dolgo vajeni poceni paketnih počitnic v južnih evropskih krajih, so zaradi nove realnosti precej spremenili smer. Publikacije, kot so The Guardian, The Times in The Telegraph, zdaj drugače nagovarjajo bralstvo, ki so ga zdelali inflacija, potovalne ovire po brexitu in astronomske cene letalskih vozovnic. Močno promovirajo tako imenovani »staycation«, kar pomeni preživljanje počitnic znotraj meja Združenega kraljestva. Čeprav so regije, kot sta Cornwall in Lake District, tudi tam postale zloglasno drage, mediji spodbujajo iskanje cenovno ugodnejših alternativ, na primer zamenjavo prenatrpane Jurske obale za tišje in hladnejše plaže Northumberlanda ali Škotsko višavje.
Opazen je tudi fenomen, ki mu pravijo »coolcationing«. To je nedvomno najpomembnejši nov trend, ki so ga skovali in popularizirali prav britanski potovalni novinarji. Zaradi grozljive realnosti nedavnih sredozemskih vročinskih valov (kot sta bila nedavna anticiklona, ki sta v Španijo in Grčijo prinesla 45 stopinj Celzija) britanski mediji bralcem aktivno svetujejo, naj zapustijo in bojkotirajo jug. Namesto tega promovirajo načrte potovanj po norveških fjordih, švedskih jezerih, baltskih državah in celo Islandiji.
Podobno je v Franciji. Francoski mediji, zlasti Le Monde in Le Figaro, obširno razpravljajo o fenomenu čezmernega turizma, ki je prizadel tudi dele hrvaške obale. Bralce aktivno odvračajo od prenasičenih turističnih točk in namesto tega slavijo »prazno Francijo« (la France du vide), regije, kot so Auvergne, gorovje Jura ali departma Creuse, ki ponujajo neokrnjeno naravo in cenovno dostopnost brez dušeče gneče.
V boju proti visokim stroškom promovirajo »mikropustolovščine«, torej kratka, poceni in nizkoogljična potovanja blizu doma, na primer kolesarski konec tedna ob reki Loari ali preprosto taborjenje v bližnjem gozdu.
Dragi sever
Kaj pa potovanja na sever namesto na jug? Mediji po Evropi si torej prizadevajo za spremembo smeri, toda ali evropski turisti dejansko množično zapuščajo vroči jug in bežijo na hladni sever? V resnici države, kot so Španija, Italija, Grčija in Hrvaška, še vedno beležijo ogromne številke. Vendar pa se vrsta rasti spreminja. Evropska potovalna komisija je že zabeležila rahel padec odstotka turistov, ki nameravajo obiskati Sredozemlje v najbolj vročih mesecih, kar je povezano s strahom pred ekstremnimi vremenskimi pojavi.
Trend bega na sever je tudi resničen in merljiv. Skandinavske turistične organizacije julija in avgusta poročajo o rekordnem številu evropskih obiskovalcev. Poleg bega pred vročino destinacije na Švedski, Norveškem in Danskem ponujajo prostrane odprte prostore in neokrnjeno naravo. So pa nordijske države zloglasno drage.
Alternativa je Poljska. Prav tako baltske države.
Morda najpomembnejši trend, ki ga poganjajo tako neusmiljena vročina kot visoki stroški, pa je zaton tradicionalnega avgustovskega vrhunca. Turisti svoja poletna potovanja vse pogosteje prestavljajo v predsezono in posezono, torej april, maj, september in oktober. V teh mesecih je vreme na jugu prijetno, gneča je znosnejša, cene pa so bistveno bolj obvladljive.
Zakaj ne bi torej letos tudi vi dopustovali drugače, kot ste doslej? Mnogi so se cenam in vremenu, kot smo pokazali, že prilagodili. Pa vi?
