»Vsakokrat ko poštarju ali dostavljalcu na tablico ali telefon s prstnim podpisom potrdim prejem paketa, zrem v svoj podpis in se sprašujem, kakšno skropucalo je to. Daleč od mojega pravega podpisa,« nam je zaupal naš bralec. Spraševal se je, kakšno dokazno vrednost ima njegov podpis v dobi digitalizacije, ko se le še redkokje podpišemo na papir. Sogovorniki so nas opozorili tudi na primere, ko so morali dokument podpisati z računalniško miško.
S podobno zgodbo, le da bi ta utegnila imeti resnejše posledice kot prevzem nepomembnega paketa, se nam je oglasila še ena bralka, katere ime hranimo v uredništvu. »Nedavno me je zelo zmotilo, da sem morala s prstom – niti ne s plastičnim pisalom – podpisati dokument, s katerim sem potrdila, da se strinjam, da reševalci moje babice ne odpeljejo na urgenco na nadaljnje preiskave, ter da v zvezi s tem prevzemam odgovornost. Kljub trudu in več poskusom je bil moj podpis na elektronski napravi popačen do te mere, da bi ga lahko pozneje zlahka zanikala,« nam je opisala izkušnjo.
Njen dvom je toliko bolj upravičen, ker ni šlo za običajno podpisovanje prevzema komercialne poštne pošiljke, temveč za dokument z resnimi posledicami in z izrecnim prevzemanjem odgovornosti. Pogled na podpis ji je porodil vprašanje, kako zanesljivo je mogoče pozneje dokazovati voljo podpisnika, pristnost podpisa in okoliščine takšnega podpisovanja. Želela bi si, da bi se v takih primerih lahko podpisala tako, da o njenem podpisu ne bi bilo dvoma. Z drugimi besedami: ob takšnih priložnostih bi se rada še vedno podpisala s klasičnim pisalom na papir.
O verodostojnosti takšnega podpisovanja in o stališču do podpisovanja s prstom smo se želeli prepričati tako na ministrstvu za notranje zadeve in javno upravo kot na ministrstvu za zdravje, ki sta si podajali naše vprašanje, a na koncu odgovora nismo dobili. Ali imajo torej navadni elektronski podpisi, pri katerih tablica ali telefon zgolj zajame podpis s prstom ali pisalom (to možnost največkrat uporabljajo poštarji in dostavljalci paketov), sploh kakšno veljavo? »To je popolni nič, saj tovrstno pisanje s prstom nima nobene veljave, še manj pa je to dokaz, da smo to podpisali,« nam je pojasnil grafolog in sodni izvedenec za forenzično preiskovanje pisav Borut Pogačnik. Ugotavlja, da ti elektronski odtisi niso niti podpisi niti parafi, kot pravimo okrajšanim ali nepopolnim podpisom.
Daljši podpis – večja verodostojnost
Danes elektronsko podpisujemo tudi zavarovalne police, potrjujemo bančne kredite, dvigujemo denar, na upravnih enotah prispevamo podpis za osebne izkaznice in potne liste … »Podpisujemo se zaradi identifikacije. Čim daljši je naš podpis, tem bolje je to za dokazovanje pristnosti. To pa preprosto zato, ker so v teh podpisih konstante, ki pripadajo samo nam in vsebujejo tudi podatek o oblikovnih, gibalnih in prostorskih posebnostih pisave. Tudi ko o tem predavam študentom pravne fakultete v Ljubljani, jih vedno opozorim, naj se v pravnem prometu podpisujejo s svojim polnim priimkom, če ne želijo, da bo kdaj kdo ponaredil njihov podpis. Podpisovanje z okrajšanim ali nepopolnim podpisom oziroma parafom je tvegano, ker paraf običajno ne vsebuje črk ali pa vsebuje samo eno. To so amorfni liki, pri katerih vidimo lahko samo kakšen krožec, vijugo ali kot. Podpisi s prstom na ekranu poštarjevega telefona pa niso niti to,« je jasen. Poudarja, da se na sodiščih in pri organih pregona dnevno srečujejo s primeri, ko stranke zanikajo, da so kar koli same podpisale, in poskušajo dokazovati, da podpis nima lastnosti njihovega pravega lastnoročnega podpisa.
Za podatek o tem, kako pogosto se sodišča srečujejo s primeri, ko nekdo izpodbija svoj podpis oziroma stranke poskušajo dokazati ponarejen podpis, smo se obrnili tudi na Vrhovno sodišče Republike Slovenije, kjer pa nam na naše vprašanje niso mogli odgovoriti, saj v evidencah tega podatka ne vodijo ločeno. Prav tako smo se obrnili na Pošto Slovenije, kjer smo poskušali poizvedeti, kakšne so njihove izkušnje s podpisovanjem s prstom in kako pogosto se ukvarjajo s pritožbami na ta račun. Njihovega odgovora do zaključka naše redakcije nismo prejeli.
Digitalne akrobacije
Posebej v primerih podpisovanj, ko ti prinašajo resnejše posledice, se Borutu Pogačniku tovrstno podpisovanje s prstom ne zdi sprejemljivo. »Sistem, ki ne omogoča naše identifikacije, ne daje nobenega jamstva, da smo to res mi podpisali – ne nam ne tistemu, ki je naš podpis potreboval. Zato so vse takšne 'akrobacije' v smislu večje digitalnosti in dostopnosti popolnoma neustrezne. Nekoč sem si predstavljal, da bodo elektronski podpisi, kot jih danes srečamo v bankah, zavarovalnicah ali v drugih inštitucijah, zajeli izjemno veliko podatkov o piscu, med drugim njegov pritisk na pisalo, in bodo zato veliko bolj verodostojni in dokazljivi. Danes pa ugotavljam, da se v praksi ne uporablja nič od tega,« ugotavlja.
Digitalizacija torej po njegovem mnenju na tem področju ni naredila koraka naprej, temveč nazaj. Če je svojčas veljalo, da so podpisi pred upravnimi organi najbolj nesporni, saj se moramo tam identificirati, pa je danes računalniško podpisovanje to zaupanje popolnoma izničilo, je prepričan. »Ko se podpisujemo z elektronskim pisalom na elektronsko ploščo, prihaja do dveh velikih deformacij našega podpisovanja. Prva težava je v spodrsljivosti pisala na plošči. Druga, morda še bolj pomembna, pa je v tem, da se naš podpis na plošči prikazuje z zamudo. Čeprav gre pri časovnem zamiku le za nekaj stotink sekunde, to zmoti podpisovanje. Zato imamo primere, ko se nekdo želi večkrat podpisati, ker računalnik ni 'ujel' njegovega podpisa. Možganska centra za vid in za pisanje v možganski skorji sodelujeta skupaj. In če vid ne vidi že podpisanega, se podpisovanje upočasni – in prav to se dogaja pri podpisovanju na elektronsko ploščo. Na to so me opozorili že na ljubljanski upravni enoti, kjer se veliko ljudi pritožuje nad tem slabim fenomenom,« je razkril.
Ali obstaja rešitev?
Borut Pogačnik pravi, da je preprosta, a verjetno draga. »Draga zato, ker smo uveljavljeni sistem pred leti sprejeli za našo normo in standard. Na tujem so to že zdavnaj opazili in elektronsko pisalo opustili ter ga nadomestili s kemičnim svinčnikom in papirjem. Pod papirjem pa je seveda še vedno računalniška plošča, ki ta podpis registrira. Na tak način so se vrnili tudi k izvirniku napisanega, saj nam sedanji računalniški sistem nikoli ne omogoča pridobiti izvirnika, ki pa lahko v primeru različnih sporov, ovadb in tožb služi kot nesporno primerjalno gradivo,« poudarja in dodaja, da je rokopis še vedno pomembno identifikacijsko sredstvo. »Niti enojajčni dvojčki nimajo enake pisave oziroma izvedbe v pogledu oblikovne, gibalne in prostorske slike pisave. Podpis je kot pečat naše osebnosti in lasten samo nam. Kolikor daljši je in kolikor več črk vsebuje, toliko težje ga je ponarediti. Zato se mnogi pri pomembnih pravnih poslih podpisujejo tako s priimkom kot z imenom,« poudarja.
Na ministrstvu za notranje zadeve in javno upravo so nam pojasnili, da elektronsko podpisovanje urejajo različni zakoni in drugi predpisi, v njihovo pristojnost sodita zakon o splošnem upravnem postopku in uredba o upravnem poslovanju. Na upravnih enotah, enako kot pri notarjih, je mogoče tudi overiti svoj podpis in dodatno uradno potrditi, da je podpis na overjeni listini naš. Uradnih razlogov, zakaj se ljudje odločijo dodatno overiti svoj podpis, na ministrstvu ne poznajo, sklepajo pa, da po tem največkrat posežejo stranke, ki bodo kasneje še potrebovale overjeno listino. To se pogosto zgodi ob prodaji avtomobila, ko prodajalci vozila overijo svoj podpis zato, da jim ni treba kasneje s kupcem osebno do okenca za registracijo osebnega vozila. Upravne enote so lani tako overile 83.717 podpisov.
