Malo pred zoro se je na obzorju pred obalami Tenerifa izrisala senca, ki je v tistem trenutku predstavljala najbolj opazovani in hkrati najbolj strah vzbujajoči objekt na svetu. Majhna turistična ladja za križarjenje MV Hondius je v nedeljskem jutru v bližini vrgla sidro. Prišla je potihoma in tudi kar malce zlovešče, kot bi nosila breme celotnega človeštva, ki si po letu 2020 še vedno ni povsem opomoglo od kolektivne travme pandemije. Načrt oblasti je bil strog. Ladja, na kateri je izbruhnil smrtonosni hantavirus, se ni smela niti dotakniti kopnega, temveč se je morala po hitri in učinkoviti evakuaciji čim prej odpraviti nazaj v širjave oceana.
Na tako imenovano ladjo kuge, kot so jo senzacionalistično poimenovali nekateri evropski tabloidi, se je že pred tem vkrcalo vrhunsko opremljeno medicinsko osebje za zadnji zdravstveni pregled in triažo. Njihova ugotovitev je vsaj za kratek čas prinesla olajšanje. Vsi ljudje na krovu, ki so prestali agonijo izolacije, so bili v času evakuacije s krova brez simptomov, kasneje so poročali o novih primerih pozitivnih potnikov na testu za virus.
Kako in zakaj se je ekskluzivna odprava spremenila v nočno moro, ki je z neverjetno hitrostjo zaposlila celo sam vrh Svetovne zdravstvene organizacije? Potovanje ladje se je začelo entuziastično prvega aprila, v argentinskem mestu Ushuaia, ki pogosto sliši tudi na ime »konec sveta«. Plovba je popotnikom obetala nepozabno izkušnjo in pot skozi nedotaknjene ledene prostranosti Antarktike, obisk divje in bogate Južne Georgije ter dolgotrajno potovanje do enega najbolj odročnih poseljenih krajev na svetu, otoka Tristan da Cunha. Toda narava, ki so jo ti premožni potniki prišli občudovat, je vsebovala smrtonosno in mikroskopsko majhno past.
Prvi primeri
Že nekaj dni po začetku plovbe so se med potniki pojavili prvi skrb vzbujajoči simptomi. Šestega aprila je zbolel starejši nizozemski potnik, čigar stanje se je kljub naporom zdravniške ekipe hitro slabšalo, pet dni pozneje je na ladji tragično preminil. Njegova soproga, ki je po tesnem stiku prav tako zbolela, se je borila za življenje in preminila 26. aprila, potem ko so jo urgentno prepeljali v bolnišnico v južnoafriškem Johannesburgu. Kasneje je življenje izgubila še ena oseba iz Evrope, medtem ko so bili preostali domnevno oboleli potniki z visoko vročino in hudo obliko prebavnih motenj strogo izolirani v majhnih, vse bolj klavstrofobičnih kabinah.
Zaradi teh tragičnih in nepojasnjenih dogodkov so se za ladjo Hondius, na kateri je v agoniji čakalo 147 ljudi, začela zapirati številna pristanišča. Zelenortsko otočje je, v strahu pred potencialno smrtonosnim povzročiteljem, plovilu med prvimi odreklo kakršno koli dovoljenje za pristanek. Začela se je diplomatska in zdravstvena drama na odprtem morju, ki je zdaj vrhunec doživela na Kanarskih otokih, kamor se je nesrečna ladja preusmerila v obupanem poskusu na rešitev in dezinfekcijo prostorov.
V trenutku, ko so prve udarne novice o smrtonosnem virusu na izolirani križarki dosegle družbena omrežja, se je javnost odzvala s predvidljivo histerijo. Spomini na zloglasno ladjo Diamond Princess in najbolj temačne začetke pandemije covida-19 so v kolektivni zavesti očitno še preveč živi.
Ljudje so v komentarjih risali apokaliptične scenarije, spletni algoritmi, ki se hranijo z našim strahom in ogorčenjem, pa so temu vrelišču panike dodali še več goriva.
V tem kaotičnem in pogosto toksičnem informacijskem prostoru je postalo pomembno, da so se oglasili avtoritativni strokovnjaki, ki so sposobni suhoparna znanstvena dejstva prevesti v pomirjujoč jezik.
Tukaj moramo izpostaviti intervencijo slovenskega zdravnika, infektologa, priljubljenega spletnega komunikatorja Davida Zupančiča. V odmevnem videu na instagramu je v svojem značilno argumentiranem slogu in brez kančka nepotrebnega senzacionalizma histerijo razstavil na prafaktorje. Njegovo osrednje sporočilo: pretirana panika, klikanje na vabeče tragične naslove in neutemeljeno vlečenje vzporednic s pandemijo koronavirusa so popolnoma napačni in škodljivi.
Zupančič je poudaril temeljne osnove infektologije. Pojasnil je, da hantavirus ni respiratorni virus, kot je sars-cov-2. Ne gre za patogen, ki bi se neomejeno širil po zraku zgolj z nedolžnim kašljanjem ali govorjenjem ljudi, nagnetenih v prepolnih nakupovalnih centrih ali v javnem prevozu. Poudaril je še, da pri hantavirusih ne gre za neznani, radikalno novi ali nepredvidljivi mikroorganizem, kot je bil to novi koronavirus v zgodnjih fazah konec leta 2019, ampak gre za bolezen in družino virusov, katere mehanizme delovanja znanost in moderna medicina dobro poznata. Neposreden prenos tega virusa s človeka na človeka pa je v naravi izjemno redek pojav, in ni pravilo.
Mišja mrzlica
Strokovnjaki na splošno dodajajo, da nemara res drži, da so hantavirusi (vključno z znanimi sevi, kot so hantaanski, puumalski in andski), tako kot zloglasni koronavirusi, virusi z ovojnico, a se njuna strategija širjenja in evolucijska uspešnost med človeško populacijo drastično razlikujeta. Medtem ko se je sars-cov-2 prilagodil prenosu med ljudmi v gostih urbanih okoljih predvsem prek drobnih aerosolov, hantavirus ostaja zasidran v živalskem svetu, na katerega je vezan. Gre za učbeniški primer klasične zoonoze, torej za okužbo, ki naravno in nenehno kroži med določenimi živalskimi vrstami in občasno pod določenimi specifičnimi pogoji nesrečno preskoči na človeškega gostitelja.
Na splošno hantaviruse v naravnem okolju primarno prenašajo glodavci, kot so podgane, miši in voluharice, in sicer izključno prek sline, iztrebkov in urina, s katerimi kontaminirajo okolico. Ljudje se v veliki večini primerov okužijo takrat, ko v zaprtih in slabo prezračevanih prostorih nehote vdihnejo droben prah, ki vsebuje mikroskopske delce teh posušenih živalskih izločkov.
Sorodna bolezen, ki jo pri nas že dobro poznamo, je mišja mrzlica.
V primeru okužb z ladje gre za andski genotip, ki je razširjen predvsem v Južni Ameriki in v izjemni meri prav v južnem delu Argentine.
Epidemiološki strokovnjaki trenutno domnevajo, da so se prvi nesrečni potniki z ladje okužili bodisi na argentinskem kopnem med turističnimi izleti v naravo bodisi prek neposrednega stika z glodavci ali kontaminiranimi površinami na križarki.
Če trditve ladjarja o popolni odsotnosti glodavcev na ladji držijo, sledi, da gre v tem primeru pri andskem sevu sicer za sila redek primer dokazanega prenosa neposredno s človeka na človeka. Vendar je treba to trditev prav tako postaviti v kontekst: tudi ta domnevni medčloveški prenos je biološko izjemno močno omejen in se preverjeno ne dogaja v naključnih, bežnih ali površnih interakcijah na hodnikih. Za takšno okužbo je potreben tesen in dolgotrajen kontakt, ki se običajno manifestira zgolj med ožjimi družinskimi člani.
Seveda vse to ne zmanjšuje tragedije obolelih in njihovih svojcev. Hantavirusi južnoameriškega tipa namreč ob nesrečni okužbi povzročajo hantavirusni kardiopulmonalni sindrom, ki se v zgodnji fazi začne z zelo nenadno in izčrpavajočo visoko vročino, hudo slabostjo ter omotico, v kasnejšem in hitro napredujočem poteku pa lahko privede do popolne odpovedi delovanja pljuč in dihalnega aparata. Smrtnost pri tej hudi bolezni je visoka. Po natančnih ocenah britanskega medicinskega profesorja Paula Hunterja z Univerze v Vzhodni Angliji sega do trideset odstotkov pri vseh diagnostično potrjenih primerih, medtem ko nekatere druge zdravstvene ocene in viri navajajo celo stopnjo smrtnosti do petdeset odstotkov.
Klinična oskrba
Zdravil za to bolezen ni. Klinična oskrba pacientov je usmerjena izključno v blaženje simptomov, stabilizacijo krhkega krvnega obtoka, mehansko predihavanje in poskus preprečevanja komplikacij.
Strah v javnosti žal ne posluša logičnega razuma. Na Kanarskih otokih sta se groza in paranoja pred morebitno novo in neobvladljivo pandemijo hitro razširili med lokalnim prebivalstvom. Lokalne oblasti, ki so čutile izjemen in neposreden pritisk zaskrbljenih volilcev, so sprva močno in nepopustljivo nasprotovale pristanku izolirane ladje ter so v urah pred prihodom zagrozile celo s takojšnjim odvzemom uradnega dovoljenja za sidranje v njihovih vodah. To se zaradi posredovanja oblasti iz Madrida ni zgodilo.
Sama evakuacija v nedeljo zjutraj je potekala z izjemno vojaško in matematično natančnostjo. Posebni rdeči avtobusi španske vojaške enote za nujne primere, elitne enote, ki je med absolutnim vrhuncem smrtonosne epidemije koronavirusa v Španiji intervenirala v prizadetih domovih za ostarele, so prestrašene potnike prevzemali neposredno ob osamljenem valobranu in jih – ob strogem upoštevanju varnostne razdalje med vsemi udeleženimi ter voznikom – brez ustavljanja in prekinitev prepeljali neposredno na varovano letališko stezo.
Kakršen koli, četudi najmanjši stik teh ljudi z lokalnimi prebivalci mesta ali otoka je bil absolutno in strogo prepovedan ter nadzorovan.
Obsežen radij ene polne morske milje (približno 1,8 kilometra) okoli zasidrane MV Hondius je bil popolnoma zaprt. Ob evakuaciji in vsesplošni mednarodni in logistični koordinaciji so s posebnimi letali, ki so bila parkirana daleč stran od običajnih potniških terminalov, najprej poleteli varno domov Španci z zgolj najnujnejšimi osebnimi stvarmi v plastičnih vrečkah, takoj za njimi pa so se na naporno pot odpravili še Francozi, Kanadčani in drugi.
Zelo nazoren in dramatičen dokaz, da nevarnost še vedno ni bila povsem abstraktna, je ponudil razvoj dogodkov, ko so se pri enem izmed evakuiranih francoskih potnikov že med povratnim letom proti Parizu pojavili simptomi, zaradi česar je celotna, ozka francoska skupina petih obolelih in izpostavljenih posameznikov morala nemudoma oditi in do nadaljnjega ostati v strogi in skrbno nadzorovani popolni karanteni ter zdravstveni izolaciji. Takšne izolacije trajajo 45 dni.
