Leta 1972 se je v Grgarskih Ravnah na Goriškem zgodila tragična nesreča, v kateri je umrlo 13 vojakov tedanje Jugoslovanske ljudske armade. Prihajali so iz šestih republik nekdanje skupne države in pomagali pri gradnji nove ceste na Banjško planoto. Silno eksplozijo, ki je na Miklavžev večer odjeknila v prostorih šole, kjer so vojaki bivali, in katere ognjeni sij se je zarisal čez planoto, sta preživela dva vojaka in trije člani družine Hvala, ki je stanovala v zgornjem nadstropju. Novinarka Nedeljskega dnevnika Nataša Bucik Ozebek in domačinka z Banjške planote Silvestra Fak sta nesrečo in njene okoliščine ter posledice s pomočjo pričevalcev strnili v knjigo in jo posvetili žrtvam nesreče ter vsem, ki jih je ta prizadela.
»Vojaki so pomagali širiti cesto na Banjško planoto, ki je bila dotlej primerna zgolj za vozove. Knjiga je pripoved o nesreči, a hkrati tudi o Banjški planoti, o prizadevanju takratnih prebivalcev za novo cesto, o praznjenju podeželja in zapiranju šol ter upanju, ki so ga v te kraje prinesli vojaki s krampi in vrtalnimi stroji,« je pojasnila naša novinarka Nataša Bucik Ozebek. Silvestra Fak, ki se nesreče tudi sama še spominja, pojasnjuje, da je želja po knjigi v skupnosti tlela že dolgo, saj so posledice nesreče domačine, ranjene v nesreči, svojce pokojnih in širšo javnost močno pretresle.
Prvi so reševali domačini
Eksplozija je šolo zravnala s tlemi. Vas je skočila pokonci, domačini so z ročnimi svetilkami hiteli preverjat, kaj se je zgodilo. »Z družino smo bili pri večerji, ko je strašno počilo. Mojemu očetu je iz rok padla žlica, skočil je pokonci, odšel v sobo, kjer je hranil nosila in torbo prve pomoči Rdečega križa, ter z njimi brez besed stekel skozi hišna vrata,« se v knjigi trenutkov nesreče spominja pričevalka Marta Paravan. Poleg nje v knjigi nastopa še 15 pričevalcev, ki so kot žrtve, sovaščani, reševalci, gasilci, zdravniki ali v kakšnih drugih vlogah pomagali pri odpravljanju posledic nesreče. »Nesrečo so obudili vsak s svojimi očmi, predvsem pa s čustvi,« pravita avtorici.
Njun pričevalec Franko Miljavec se spominja nevarnosti reševanja. Pravi, da so reševali vsak po svojih močeh, čisto po človeški plati, čeprav so se tudi sami zaradi tega izpostavili nevarnostim. Vžigalne kapice so bile raztresene čez kupe ruševin. Vsak napačen gib s krampom bi lahko bil usoden tudi zanje. Spominja se tudi, da je bila nesreča prelomni trenutek, ko se je v občini končalo divje udarniško delo. Vesna Mariutti in Valerija Hvala, ki sta nesrečo preživeli, pa sta spregovorili o tem, kako s takšno izkušnjo živeti naprej.
Prvi je poročal Dnevnik
O nesreči so takrat poročali vsi časopisi v skupni domovini in časopisi sosednjih držav. Naključje ali ne – prvo vest o nesreči je 7. decembra 1972 objavila prav naša časopisna hiša. Prvim vestem o nesreči so začela slediti tudi vprašanja, kaj se je v resnici zgodilo. »Po nesreči je zavladalo moreče in mračno vzdušje, bile so tudi kritike, zakaj je do tega prišlo. Iskalo se je krivca. Bila so različna ugibanja, vendar še danes ne vemo, kaj se je v resnici zgodilo. Nikoli ni bilo pojasnjeno,« se je spominjal pričevalec Jože Šušmelj, kasnejši novogoriški župan.
»Drži, nikoli ni bilo pojasnjeno, kaj se je zgodilo, ostale so le nepreverjene teorije. Zaradi tega verjetno še danes duh te nesreče bedi nad temi kraji. Tudi najina knjiga odgovora na to vprašanje ne prinaša, čeprav bi si ga verjetno želeli. Jasno je bilo le eno: v šoli, kjer so vojaki bivali, so sočasno hranili eksploziv in razstrelivo. V sodnem procesu, ki je sledil in je bil eden najobsežnejših dotlej, je tožilec nesrečo pripisal spletu nesrečnih naključij. Na koncu je bilo obsojenih sedem ljudi, dve civilni osebi in pet pripadnikov vojske.
Zgovorna pa je ob tem misel odvetnika enega od obsojenih, ko je dejal, da sedijo na zatožni klopi najmanjša kolesca v mehanizmu,« pravita avtorici in zaključita, da si želita, da bi knjiga znova odprla razmislek o pomenu solidarnosti, saj tudi današnji obstoj krajev na obrobju ni samoumeven.
