Na eni najpomembnejših in najbolj prepoznavnih mariborskih ulic, Partizanski cesti, kamor stopi večina, ki se z vlakom pripelje v mesto, je našla prostor prodajalnica z nekoliko drugačno dušo. Vem, zdaj boste rekli, saj prodajalnica ne more imeti duše, ko pa tam potekajo nakup, prodaja, izmenjava denarja in adijo. Toda Ropotarnica, to ime nosi že od samega začetka, je veliko več kot le trgovina, kjer svoje mesto najdejo rabljeni predmeti, ki jih ne boste našli nikjer drugje kot tu. Sem prihajajo ljudje, ki jih skrbi prihodnost našega planeta, ki iščejo nekoliko posebne in drugačne stvari, ki želijo izboljšati svet, iščejo kakšen uporaben in poceni kos predmeta ali pa nekaj, česar ni mogoče dobiti v stvareh. Toplino in prijaznost. Nekateri bi šli le mimo, a jih polne izložbe raznoraznih stvari tako pritegnejo, da stopijo skozi vrata Ropotarnice, kjer se med polnimi policami sprehodijo skozi pretekla desetletja. Drugi prihajajo redno, saj tukaj vedno dobijo lepo besedo in celo objem. V Ropotarnici je dobrodošel vsak, tu ni razlik med revnimi in bogatimi, domačini, turisti in priseljenci, belimi in temnimi, vsi so enako sprejeti.
Za Natašo Vrhnjak in Julijo Beršnjak, ki peljeta zgodbo Ropotarnice naprej, so taki odnosi nekaj samoumevnega. »Ne delava razlik med ljudmi in to se čuti,« je dejala Nataša. Njen obraz ne more skriti zadovoljstva, ki ji ga vrača Ropotarnica. »V Ropotarnici se čuti utrip Maribora in za ljudi, ki pridejo sem, je nakup enako pomemben kot druženje,« je dodala Julija.
Pepelniki ne, Meblove luči da
Zgodba Ropotarnice se je začela pred šestnajstimi leti, v času zadnje gospodarske krize, ko so ustanovitelji društva Aktiviraj se ostali brez služb. Pobudnica je bila Jasna Beršnjak, trdno odločena, da je nekaj treba narediti, in to s predmeti, ki bi sicer končali med odpadki. Nastalo je središče ponovne uporabe, prva, majhna trgovina na Koroški cesti, ki ji je sledila nekoliko večja, dokler ni leta 2015 Ropotarnica našla svojega mesta na sedanji lokaciji, eni najbolj živahnih cest v Mariboru. Nataša se je ekipi pridružila leta 2015, Julija pa je bila v delo v društvu vpeta že od prej, tudi prek različnih socialnih projektov, med katerimi so bili izmenjevalnica oblačil in mestni vrtovi, ki so jih obdelovali prostovoljci, in drugih oblik prostovoljstva. Nekaj let je vodila alternativno veleblagovnico oziroma pravično trgovino Smetka, kjer je bila tudi kavarna s knjigami, starimi stoli in fotelji, zadaj pa šivalnica, kjer so nastajale reciklirane torbe in drugi predmeti. Še danes tako Julijo kot Natašo obidejo skomine po tistem času. »Toliko ljubezni in dela je bilo vloženega v Smetko,« nekoliko vzdihne Nataša. Med epidemijo kovida se je Smetka namreč zaprla, Julija pa se je preselila v Ropotarnico.
Ropotarnica je pravzaprav lično urejen butik, kakršnega ne boste našli za vsakim korakom. Tu je vse urejeno po oddelkih, od tekstila, knjig, kuhinjskih pripomočkov in bele tehnike do opreme, nakita, spominkov in igrač. Le malokje boste našli prostor, kjer predmeti iz druge roke resnično zaživijo kot najbolj žlahtne blagovne znamke.
»Prav vse prodamo, slej ko prej. Nekateri predmeti gredo že prvi dan, ko jih dobimo, drugi potrebujejo več časa, da najdejo kupca. Pepelniki na primer ne gredo dobro v prodajo, najbrž ljudje res manj kadijo, tudi ženskih hlač prodamo manj, ker jih je treba pomeriti, pa se jim ne ljubi vedno v kabino. Je pa zadnje čase ogromno povpraševanja po Meblovih lučeh. Tudi kakšni lepi, redki servisi gredo takoj. Enkrat je 'šef' prodal celo mojo jopico, ki sem jo pustila na stolu,« je v smehu povedala Nataša.
Drugi dom
»Šef« je gospod Silvo, zdaj že upokojeno srce Ropotarnice, humanitarec z veliko začetnico. Jasna poskrbi za vso birokracijo, da se lahko Nataša in Julija povsem posvetita delu v trgovini, Silvo pa še vedno pride dvakrat na teden pomagat v Ropotarnico. Večino časa preživi na terenu, se vozi k ljudem na dom, pobira stvari, ki jih pripravijo, in jih pripelje v Ropotarnico. Enkrat do dvakrat na teden pregleda tudi kontejner v enem od zbirnih centrov, kamor prinesejo ljudje rabljene stvari.
»Mi smo kot družina, Jasna je prava vizionarka, vedno je bila nekaj korakov pred nami, Silvo je duša Ropotarnice, prostovoljec, ki ga vsi poznajo. Vsi radi pridemo sem in Ropotarnico doživljamo kot drugi dom. Medve pa, če katere od naju ni, se pogrešava,« priznavata Julija in Nataša, ki sta si delo razdelili tako, da je Julija bolj spredaj, za pultom, Nataša pa zadaj, v skladišču, kjer čisti, organizira in pregleduje stvari, ki pridejo v središče ponovne uporabe.
»Bi res radi videli naše skladišče? Tam je še polno stvari, ki jih nimamo kam dati in čakajo, da pridejo v trgovino. Ogromno je posode, ki jo moram pomiti, na roke, kajpada. Zimske garderobe, ki jo bomo počasi zamenjali na policah. Ah, ljudje se ne zavedajo, koliko dela je z enim predmetom. Toda veste, jaz tako uživam v gospodinjskih delih, da če bi lahko izbirala, bi bila kar gospodinja,« se nasmeje dobrovoljno.
Od poceni kosov do raritet
Predmeti pridejo pogosto kar v vrečah in škatlah, vsi pomešani, zato je prvi korak razvrščanje. Posodo je treba pomiti, predmete očistiti, električne aparate preizkusiti. »Nekdo je imel mešalnik trideset let doma in ga je tako čuval, da še danes brezhibno deluje. Damo ga v prodajo, stane pet evrov, ampak ga je treba najprej očistiti in pregledati. Nato predmet ocenimo, označimo s ceno in razstavimo. Ta zgodba je vsak dan nedokončana,« razlaga Nataša.
Predmeti prihajajo od povsod. Nekateri ljudje jih prinesejo mimogrede, drugi jih pripeljejo z avtom, Silvo pa tako in tako ne pride nikoli prazen s terena. Jeseni in spomladi je še posebej živahno. »Takrat imajo ljudje čistilne akcije,« pripomni Nataša. Ljudje najpogosteje kupijo steklovino in keramiko, krožnike, kozarce in skodelice. Za skodelice imajo celo stojalo, na katerem je vsaka evro, na posebni polici pa so kozarci in skodelice za obletnice. Kupci dobijo blago zavito v časopis, vrečke pa jim prinašajo stranke. »Vrečk ne zaračunavamo, dajemo jih naprej, da naredijo še en krog življenja,« je poudarila Nataša.
Cene so seveda določene približno. Običajni predmeti, ki jih dobiš kjer koli, so poceni. Najcenejši kosi stanejo po 20 centov, to so posamezni deli pribora za hrano. Toda pri posebnih, redkih, tudi retro predmetih in starinah mora biti cena primerna rariteti. Trenutno stoji najdražji predmet visoko na polici in stane 250 evrov. Gre za posebno kozmetično svetilko iz 60. ali 70. let prejšnjega stoletja.
»Zadnje čase ceno poiščeva tudi z orodji umetne inteligence, pogledava, kakšne so cene podobnih ali celo enakih predmetov na eBayu in Etsyju, potem pa greva pod to ceno,« razloži Julija in pokaže francosko skodelico iz opalnega stekla, ki na eni od mednarodnih platform stane 18 evrov, v Ropotarnici jo lahko kupite za šest evrov. Tudi sokovnik iz 70. let prejšnjega stoletja je postal pravi retro hit, na internetu ga lahko dobite za od 22 do 30 evrov, pri Nataši in Juliji za osem evrov.
Med dražjimi predmeti so bili na primer stoječa svetilka za 180 evrov, slon iz muranskega stekla za 160 evrov, kvačkana torba za sto evrov. Take predmete kupijo ljudje, ki cenijo nekaj posebnega in ročno delo, pri takih predmetih prostora za barantanje ni, saj se ljudje tudi zavedajo vrednosti predmeta.
»Včasih stane servis tudi sto evrov in to koga preseneti. Toda ta servis je iz porcelana, ki je stal 60 let v vitrini in je še sedaj ves bleščeč. Ljudje so nekdaj te stvari zelo varovali, ker so jih težko kupili,« pojasni.
Kar se ne proda, Nataša in Julija pogosto postavita pred vrata prodajalne, kjer je stojalo s knjigami, ki jih ljudje dobijo »za nasmeh«. Na polici z oznako –50 so predmeti za polovično ceno. Včasih pa Nataša prestavi predmet, ki že dolgo leži na polici in nikomur ni mar zanj, na drugo polico.
»Grem spreminjat energijo,« se zasmeji, »in včasih deluje, nekdo ga zagleda in kupi.«
Prijaznost – nekaj osnovnega
Zadnja leta rabljeni predmeti, vintage obleke in pohištvo ponovno dobivajo vrednost, vedno več mladih posega po njih. Temu se reče triftanje, nas pouči Nataša. Tudi njej je izraz pojasnil sin, doda. »Vse več mladih prihaja na vintage oddelek s starimi oblačili, opremljajo si študentske sobe ali prva stanovanja. Zanje je to tudi trend. Toda ozaveščenost ljudi je zrasla, vedno več je obiska in kupcev, toda kaj, ko so tudi stroški zrasli, zato nam ni nič lažje kot prej,« je realno izpostavila problem.
Zato bi občine morale prepoznati vrednost takšnih programov, kajti centri ponovne uporabe po vsej državi se srečujejo s podobnimi težavami in so podobno obremenjeni. »Želim si, da bi bile take prodajalne povsod nekaj normalnega,« upata Nataša in Julija.
Kajti Ropotarnica ni le prostor, kjer se čuti mestni utrip. Njen sloves se je razširil tudi prek štajerskih meja. Obiskovalci so od vsepovsod iz Slovenije, nekateri se pripeljejo z avtobusom in vlakom in na poti naprej pobrskajo še v Ropotarnici. Veliko je tudi obiskovalcev iz Avstrije, ne le iz bližnjih krajev, tudi iz bolj oddaljenega Salzburga, izpostavi Julija.
Medtem nam ena od gospa, ki redno prihajajo v Ropotarnico, zaupa, da bo tokrat kupila manjše darilce za prijateljico, nato pa nadaljevala pot z avtobusom na Gorenjsko. »Tu je res zelo dobra energija,« odvrne, medtem ko minute pred odhodom avtobusa preživlja med rabljenimi predmeti.
»Pazi nase,« pozdravi Julija tudi gospoda, ki počasi okreva po bolezni. Za veliko ljudi je Ropotarnica ena redkih točk dneva, kjer jih nekdo pozna po imenu. »Ljudje so presenečeni, če si prijazen do njih. Tisti, ki se počutijo manj vredne, še bolj,« pravi Nataša, »toda za naju je prijaznost nekaj osnovnega. Za naju so vsi enaki.«
