Naši sogovorniki imajo vsi podobno zgodbo. Na družbenih omrežjih so dlje časa, nekateri tudi leto in pol, spremljali gospoda, ki mu je po slikah sodeč šlo odlično. »Bil sem navdušen, da tudi Slovencu lahko uspe. Objavljal je fotografije svojih jaht, nizal uspehe, pripovedoval o svojih podjetjih na Češkem …« nam je zaupal eden od sogovornikov. Nihče od njih se bodisi zaradi sramu bodisi zaradi družinskih okoliščin ne želi izpostavljati z imenom in priimkom. Ko je »uspešnež« objavil naložbeno priložnost nakupa vatikanskih kovancev, sta dva naša sogovornika z njim navezala stik. K temu ju je spodbudilo tudi to, da pod njegovimi objavami ni bilo negativnih komentarjev, ampak same pohvale. Seveda so se porajali tudi dvomi. Upokojenki, s katero smo govorili, so domači celo jasno namignili, da bi lahko šlo za prevaro, a je bila ponudba preveč mamljiva.
»Bil sem ves iz sebe, da si je nekdo, ki je tako uspešen, ki ima več podjetij in ki zato zagotovo tudi veliko dela, vzel čas zame,« nam je sogovornik zaupal svoje vzhičenje, ko je dobil povraten klic. »O vatikanskih kovancih, omejeni seriji denarja, ki naj bi jih izdali v Vatikanu in do katerih ima kot poslovnež prednostni dostop, je govoril tako prepričljivo, da si mu zlahka verjel. Šlo naj bi za naložbo, s katero bi bil seznanjen le manjši krog ljudi, v prihodnje pa naj bi ti kovanci dosegali velike vrednosti,« nam je povedal. Ko je bil stik vzpostavljen, je bil goljuf pripravljen, da nadaljuje svojo igro. Začelo se je muditi. Žrtvam je predlagal, naj mu denar raje kot z nakazilom na račun prinesejo kar v kuverti, saj da že naslednji dan potuje v Rim.
Kuverta s 5000 evri
Sogovorniki so mu v Ljubljano v hotel Plaza prinesli kuverte s kar nekaj tisočaki. A to ni bilo vse, že čez dva dni se jim je oglasil z novo ponudbo. Ostalo naj bi mu še nekaj kovancev, z obljubami o ekskluzivnem nakupu jih je znova želel prepričati o naložbi.
A vatikanski kovanci so bili seveda čisti nateg, do obljubljene inštalacije ključkov, s katerimi bi z domačega računalnika upravljali naložbo, nikoli ni prišlo. »Najprej je bilo rečeno, da bo to v dveh tednih, nato naslednji mesec, nato čez tri mesece. Še danes ni nič, obljub pa ničkoliko,« pripoveduje ena od žrtev. Ena od njih je kasneje že z nekaj malo brskanja po spletu odkrila, da ima opraviti s profesionalnim goljufom, ki je zaradi oškodovanja ljudi že sedel za zapahi. Žrtve so se začele povezovati, danes vedo vsaj za štiri oškodovane, ki so se ujeli v past vatikanskih kovancev, vseh pa naj bi bilo še enkrat toliko.
Sredi lanskega novembra so štiri žrtve na policijo in tožilstvo podale prijavo. Vse do danes nimajo nobene informacije, kaj se z njihovo ovadbo dogaja. Med vrsticami priznavajo svojo naivnost in skepso, da bodo ta denar še kdaj videli, svojo zgodbo pa so z nami delili, ker želijo drugim prihraniti takšno izkušnjo. Bojijo se namreč, da ob počasnih sodnih mlinih goljuf še naprej veselo nagovarja nove žrtve. »Ni mi všeč, da se to v Sloveniji dogaja, hkrati pa se ne zgodi nič. Nismo ovadili neznane osebe, ampak človeka z imenom in priimkom,« se ena od žrtev sprašuje, ali bo vse skupaj ostalo brez sankcij.
V tem primeru morda ne gre za tipično spletno prevaro, a vseeno gre za še eno od tragičnih zgodb, ki jih je v zadnjem času vse več. Leta 2021 je policija prejela 613 prijav primerov spletnih goljufij, v katerih so oškodovanci izgubili 11 milijonov evrov, lani je bilo teh prijav že 2562. In škoda? Krepkih 40 milijonov evrov, za katere je po izkušnjah policije zelo malo verjetnosti, da bi jih oškodovani še kdaj videli.
Po zgodbi našega sogovornika, ki je razočaran nad hitrostjo dela policije in tožilstva, smo šli po sledi, kaj se zgodi, ko nekdo na policijo prijavi sum goljufije. »Najprej opravimo osnovno presojo, ali opisano ravnanje vsebuje znake kaznivega dejanja. Če so podatki nepopolni, lahko prijavitelja pozovemo k dopolnitvi. Če obstajajo razlogi za sum kaznivega dejanja, začnemo tako imenovani predkazenski postopek, v katerem zbiramo obvestila in dokaze, na primer z zaslišanjem prijavitelja in prič, zbiranjem dokumentacije, preverjanjem finančnih transakcij ter identitete osumljenca. Pri tem policija deluje pod usmerjanjem državnega tožilca v skladu z zakonom o kazenskem postopku,« so nam pojasnili na generalni policijski upravi. Poudarili so, da je ob podaji prijave zelo pomembno, da jim prijavitelj pomaga z zbrano dokumentacijo. Dragocena je vsa morebitna elektronska korespondenca, morebitni IP-naslovi, telefonske številke in drugi uporabni podatki. Zgolj predaja denarja v kuverti brez vsakršnega dokaza je tako bolj slaba popotnica. Ko policija zbere dovolj informacij, o ugotovitvah obvesti državnega tožilca, ki odloči o nadaljnjem postopku. Če ni dovolj dokazov ali če dejanje ni kaznivo, tožilec ovadbo zavrže. Lahko pa odredi dodatno zbiranje dokazov ali pa začne kazenski pregon, bodisi z zahtevo za preiskavo bodisi z vložitvijo obtožnice.
Do obsodbe desetina prijav
Podobno se zgodi, če oškodovanec goljufijo prijavi na tožilstvo. To jo pošlje v preverbo na policijo in policijo nadalje usmerja pri zbiranju dokaznega gradiva. »Če obstaja utemeljen sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, tožilec predlaga sodno preiskavo ali vloži obtožni akt. Če utemeljenega suma ni, tožilec ovadbo zavrže,« pojasnjujejo na vrhovnem državnem tožilstvu in poudarjajo, da se pri dokazovanju pogosto srečajo s težavo, da so bila kazniva dejanja storjena v tujini preko »mule« oziroma računov tretje osebe oziroma preko kripto valut, kar oteži identifikacijo storilca. In ključno: oškodovanec mora imeti v roki vsaj kakšen dokaz.
»Transakcija, bodisi bančno nakazilo bodisi kartično plačilo, je dokaz, da je škoda dejansko nastala, kako velika je ta škoda in na kateri račun je bil denar nakazan. Slednje predstavlja ključ za sledenje storilcu. Brez dokaza o transakciji je zelo težko dokazati, da je sploh prišlo do kaznivega dejanja z materialno škodo. Prav tako je brez dokaza o transakciji težje pridobiti bančne podatke in podatke iz tujine,« poudarjajo na vrhovnem državnem tožilstvu. Od leta 2021 do konca letošnjega aprila so prejeli 16.059 ovadb zaradi goljufije. Kar 10.359 so jih zavrgli, saj zanje ni bilo dovolj dokazov, 4042 primerov goljufije pa je končalo na sodišču. Na prvi stopnji se jih je v vsem tem obdobju z obsodilno sodbo zaključilo 1600, kar predstavlja zgolj desetino vseh v tem istem času prejetih ovadb. Pod črto: bolje navadni kovanci v denarnici kot vatikanski v oblaku.
